HITOTSU, JINKAKU KANSEI ni TSUTOMURU KOTO.

IZPOPOLNJUJEM SI ZNAČAJ.

HITOTSU, MAKOTO no MICHI o MAMORU KOTO.

BODI ZVEST POTI KARATEJA.

HITOTSU, DORYOKU no SEISHIN o YASHINAU o KOTO.

PRIZADEVAM SI PO SVOJIH NAJBOLJŠIH MOČEH.

HITOTSU, REIGI o OMONZURU KOTO.

SPOŠTUJEM SEBE IN DRUGE.

HITOTSU, KEKKI no YU O IMASHIMURU KOTO.

IZOGIBAM SE NASILJU.

Dojo kun je skupek načel, v katerih najdemo bistvo učenja karateja. Ta načela onemogočajo, da bi na Shotokan karate gledali le kot na naključno sproščanje energije in agresivnosti ali le kot samo tekmovalni šport. Razumevanje dojo kuna deluje kot protiutež fizičnemu naporu, ki ga premagujemo na treningu, ter pojasnjuje vztrajanje v karateju. Dojo kun so načela, ki imajo svoj izvor v filozofiji, na kateri temeljijo borilne veščine. K uresničevanju teh načel bi moral težiti vsak karateist, ki želi razviti svoj karate do nivoja veščine. Načela dojo kuna imajo svoj izvor pri okinavskih učiteljih karateja in so se prenesla vse do danes. V borilnih veščinah se uporablja veliko verzij in interpretacij dojo kuna. Večina verzij v Shotokan karateju temelji na tisti, ki jo je napisal Gichin Funakoshi.

Na Japonskem pogosto recitirajo dojo kun po koncu treninga, kar pa je na zahodu bolj izjema kot pravilo. Skozi uporabljanje in ponavljanje dojo kuna postanejo te ideje ponotranjene, kakor se ponotranji tehnika, ki jo večkrat ponavljamo. Načela se vedno recitirajo jasno in glasno na koncu treninga. Ponavadi najstarejši v vrsti (SENPAI) recitira eno načelo, ostali v skupini pa ga za njim ponovijo.

Beseda HITOTSU pomeni ENA, beseda KOTO pa STVAR. V splošnem to pomeni, da je vsako načelo v dojo kunu enako pomembno in zaradi tega niso oštevilčena po stopnji pomembnosti, ampak je vsako načelo ena, prvo, najpomembnejše.

Karate je vzhodnoazijska borilna veščina, katere ime ima dvojno vlogo. Po eni strani gre za borilno veščino z otočja Okinava, razvito proti koncu 19. stoletja z združevanjem tradicionalnih okinavskih metod goloroke borbe. Po drugi strani pa se izraz karate danes, predvsem izven azijskega prostora, najpogosteje uporablja kot splošni izraz za veliko število modernih golorokih borilnih veščin, ki so se razvile na Japonskem od začetkov 20. stoletja dalje pod neposrednim vplivom okinavskega Karateja.

V obeh primerih pa gre za goloroko borilno veščino, ki vključuje tri večja področja:

• Stave, udarce in blokade z rokami in nogami, ki predstavljajo osnove ali t.i. kihon.
• Gibanje po določenih vzorcih, t.i. kate.
• Nadzorovano borbo oziroma t.i. kumite.

Mnogo različic karateja v različnem obsegu vključuje tudi vadbo s tradicionalnimi orožji. Ta del vadbe oz. samostojna veščina rokovanja s temi orožji se imenuje Kobudo.

Poleg tehnik lahko vsebuje karate tudi filozofsko plat, tesno povezano z vadbo. Namen karateja je namreč razvoj celega človeka skozi dolgotrajno vadbo, tako v pomenu fizičnega razvoja (zdravje, borba in samoobramba, šport) kakor razvoja osebnosti in doseganja notranjega miru.

Oseba, ki vadi oz. trenira karate, se imenuje karateist, (karateka). Učenci, oblečeni v bele uniforme kimone (karategi), vadijo pod vodstvom učitelja mojstra, (senseija). Kraj vadbe se na Japonskem imenuje dodžo, drugje po svetu pa so to ponavadi večje ali manjše splošne telovadnice, čeprav lahko vadba poteka skoraj kjerkoli, tudi v naravi.

V začetkih širitev azijskih borilnih veščin po svetu, od sredine 20. stoletja dalje, so predvsem v ZDA, s pojmom karate napačno označevali katerokoli goloroko borilno veščino.

Karate, razvit na Japonskem, se uvršča med t.i. »veščine Gendai budo«.

Pomen besede »karate« 

Beseda karate, sprva zapisana s kitajskima pismenkama 唐 - »kara« in 手 - »te«, je v dobesednem prevodu pomenila »kitajska roka«, kar je poudarjalo kitajski vpliv na prvotno okinavsko veščino.

V začetku 20. stoletja je prvo pismenko nadomestila 空 - »kara«, ki ima kljub enaki izgovorjavi drugačen zapis in pomeni »praznina«; označuje ne le neoboroženo borbo ampak je bila dodana tudi zaradi vplivov Zen budizma in pomeni očiščeno, osvobojeno in sproščeno stanje duha. Zaradi zgodovinskih vzrokov pa ni izključen tudi sočasen politični namen zanikanja kitajskega vpliva. Tako je karate dobil današnji pomen »prazna roka«.

Pogosto se dodaja še tretja pismenka 道 - »do«, ki pomeni »pot« oz. »način življenja« in ponazarja globljo predanost in kompleksnost veščine. Vse tri pismenke skupaj dajo popoln pomen 空手道 - »karate do« oziroma »pot prazne roke«.

Zgodovinski razvoj karateja

Karate je bil in je tudi danes vsota mnogoterih vpliv z različnih koncev sveta. Kot pri mnogih borilnih veščinah, natančno popisana zgodovina karateja ne obstaja, znane pa so glavne smernice.

Kitajski izvor

Na širokem kitajskem področju so se v preteklosti izoblikovale mnoge oblike goloroke borbe, ki jih pogosto označujejo s skupnim imenomKitajski boks oz. modernejšim sinonimom kung fu. Vplivi kitajskega boksa so se širili po celotni Aziji, predvsem zaradi bogatega medsebojnega trgovanja in diplomatskih stikov. Na ta način so se nekatere oblike kitajskega boksa zanesle tudi na otočje Okinava.

Razvoj na Okinavi

Za razlago razvoja karateja je potrebno zapleten odnos med Okinavo in Japonsko razumeti kot odnos dveh politično in kulturno ločenihtvorb. Čeprav je Okinava danes del Japonske države, je bilo otočje do konca 19. stoletja samostojna kraljevina z lastno kulturo, na kar prebivalci do danes niso pozabili.

Konec 14. stoletja so se začeli trgovski stiki Okinave s celinsko Kitajsko, preko katerih so se na otočje prispele različne oblike kitajskega boksa. Te so sem hitro pomešale z avtohtonimi oblikami borilnih veščin. Splošna oznaka za novonastale oblike je bila »Te«. Priljubljenost veščin in zanimanje za izvirne oblike kitajskega boksa, še posebej pri Okinavskem plemstvu, se je povečevalo in privedlo do pogostih potovanj na Kitajsko z namenom poglobitve in dopolnjevanja znanja. Konec 18. stoletja se v imenu ene izmed oblik okinavskih veščin prvič pojavi zapis »karate« v prvotnem pomenu »kitajska roka«. »Karate sakugava« je veščino poimenoval ustanovitelj Satunuka Tode Sakugava.

Proti začetkom 19. stoletja so se iz množice raznovrstnih oblik izluščile tri najbolj razširjene oblike, poimenovane po krajih nastanka -»Šuri Te«, »Naha Te« in »Tomori Te«. Te tri oblike predstavljajo jedro, ki ga lahko opišemo kot »okinavski karate«. Do začetka 20. stoletja so vse tri oblike preuredili v sisteme organizirane in postopne vadbe in okoli leta 1901 izbrane vidike treh oblik okinavskega karateja vpeljali v javni šolski sistem kot del telovadbe. Znani mojstri glavnih oblik so Sokon Matsumura, Kanrjo Higona, Kosaku Matsumora, znan pa je tudi Matsumurin učenec Anku Itsu, ki je bistveno pripomogel ureditvi in uvedbi karateja v javne šole. Danes še bolj znani so mnogi njihovi učenci, nap. Gičin Funakoši,  Kenva Mabuni, Čodžun Mijagi, Kijan Čotoku in drugi, ki so ponesli okinavski karate izven meja otočja in bili ključnega pomena za razvoj njegovih modernih oblik.

Širitev na Japonsko

Z uvedbo v okinavske šole je karate, kot celota, pridobil splošno razpoznavnost in po mnogih javnih prikazih in demonstracijah kmalu začenja zbujati pozornost tudi zunaj meja Okinave, na Japonskem. Mnogi, predvsem mlajši mojstri, med drugimi Funakoši in Mabuni, odpotujejo na Japonsko, in tam začno poučevati okinavski karate, ki se pridruži množici »domačih« veščin (Korju Judo). Zaradi drugačne kulture in stila življenja na Japonskem, pa tudi političnih razlogov, so mladi mojstri na začetku širitve po Japonski, mnoge vidike okinavskega karateja priredili (npr. uvedba japonskih poimenovanj gibov, sprememba imena veščine v »prazno roko«), nekatere dodali(bele uniforme, formalizirane stopnje znanja, označevanje stopenj z barvami pasov, klečeči položaj na začetku in koncu treninga), mnoge pa tudi izpustili (zavoljo skrajšanja obsega vadbe). Karate je bil še pred 2. svetovno vojno uveden v japonski šolski sistem, po vzoru z Okinave. Hkrati pa je tekel tudi naravni proces razvoja in mladi mojstri so okinavski karate še nadalje sistematizirali in dopolnjevali z novimi spoznanji. Sprva so veščino, ki so jo poučevali še vedno imenovali »karate«, a z razvojem so se hitro izoblikovale nove različice oz. stili, ki so bili dovolj različni od okinavskega karateja, da so dobili svoja imena. A tudi izvirni okinavski karate je sočasno nadaljeval svojo razvojno pot in prek povratnih vpliv z Japonske nadgradil tradicionalne oblike v modernejše z novimi imeni.

Japonci so imenom veščin dodajali različne končnice, ki v grobem sledijo naslednjim smernicam:

· »džutsu« - »veščina, tehnika«: Uporablja se lahko za poimenovanje posameznih tipov tehnik ali posameznih vidikov veščine (npr. ročne, z mečem, kopjem, lokom).

· »rju« - »šola, način, stil«: Uporablja se lahko za poimenovanje skupkov tehnik ali njihovih lastnosti, osnovanih po nekem učnem sistemu na nekem mestu (npr. ime stavbe, kjer so veščino poučevali).

· »do« - »pot, način življenja«: Uporablja se lahko za poimenovanje veščin ali skupine veščin, ki so hkrati filozofije, način življenja in lahko vključujejo veliko duhovnih principov.

Ta način poimenovanja je prevzel tudi karate, najprej tisti na Japonskem, za njim pa tudi karate na Okinavi. Vso družino veščin je označeval splošni pojem »karate« oz. »karate do«, posamezni stili oz. »šole« pa so imenom dodajali končnice »rju«. V prvem valu, ki je potekal večinoma pred 2. svetovno vojno, so tako nastali npr. Šito rju, Godžu rju, Šorin rju, Ueči rju, ki danes veljajo za »najbolj okinavske«. Po 2. svetovni vojni pa je oblikovanje novih stilov, zaradi mnogih strokovnih in nestrokovnih razlogov, doživelo velikanski razmah; glavni stili iz tega obdobja so npr. Šotokan, Šotokai, Vado rju, Kjokušinkai, Šukokai, Kenšikan, Išin rju in cela kopica stilov, ki so se izoblikovali po širitvi karateja v ostale dele sveta.

Širitev karateja po svetu

Večstoletna izolacija fevdalnega Japonskega cesarstva pred vplivi tujcev, predvsem Evropejcev, se je končala šele konec 19. stoletja. Od začetkov 20. stoletja dalje je svet postopno ponovno začel spoznavati japonsko kulturo, med drugim tudi borilne veščine te dežele. A tako 1. kot 2. svetovna vojna sta proces zelo upočasnili, tako, da je pravi val širitve japonskih borilnih veščin nastopil šele po letu 1945. Proces širjenja karateja in drugih japonskih borilnih veščin je potekal preko:

· tujih vojakov, nastanjenih v okolici Okinave in Japonske med in po 2. svetovni vojni, ki so se veščin v tem obdobju naučili in jih nato ob vrnitvi v domovino začeli poučevati,

· trajnih in začasnih emigracij predvsem japonskih in okinavskih, pa tudi korejskih, mojstrov v tuje države po svetu, kjer so začeli poučevati svojo veščino,

· začasnih imigracij tujcev na Okinavo in Japonsko, kjer so poglobili znanje ali se prvič srečali s kako veščino in jo ob vrnitvi v domovino začeli poučevati.

Tako se je do danes karate razširil v skoraj vse države sveta in je ena izmed najbolj prepoznavnih azijskih borilnih veščin. Čeprav je v osnovi okinavsko - japonska kulturna dobrina, je sčasoma postal nekakšna svetovna borilna veščina. Širitev po svetu in tok časa sta seveda pripeljala do hitrega razvoja in nadaljnje modernizacije karateja kot veščine v mnogih pogledih. Doživljal je vzpone in padce, rojevali so se številni novi stili, pridobivala so se nova znanja, izoblikoval se je športno - tekmovalni vidik, s filmom je še dodatno pridobil na prepoznavnosti v širši javnosti, oblikovale so se mnoge krovne organizacije, ki skrbijo za urejenost in podobo karateja ter usmerjajo njegov prihodnji razvoj, tako po posameznih državah (državne zveze, federacije) kot v svetovnem merilu (WKF, ITKF, JKA, SKIF, JKF,...). Po nekaterih štetjih obstaja danes več kot 100 stilov karateja. Razvoj se seveda nadaljuje in se bo nadaljeval, dokler bo veščina imela privržence.

Razvoj karateja v Sloveniji

Prvi karate klub (Shotokan) v Sloveniji je ustanovil Ervin Pečnik. Kot študent medicine v Zagrebu se je navdušil za karate. Ko se je leta 1968 vrnil domov v Dravograd, je v kratkem času zbral skupino mladih ljudi, ki so želeli trenirati karate. Oktobra istega leta je ustanovil prvi karate klub v Sloveniji na Ravnah na Koroškem. Leta 1968 so bili ustanovljeni še klubi v Krškem, Velenju, Ljubljani, Slovenj Gradcu itn. 
Leta 1969 je Karate odbor izstopil iz Judo zveze Slovenije in se preimenoval v Karate zvezo Slovenije; njen prvi predsednik je bil Peter Kodela. Prvi klubi, člani KZS so bili KK Fužinar iz Raven, KK Gorenje iz Velenja, KK Branik iz Maribora, KK Krško in Karate klub iz Ljubljane. Zaradi velikega zanimanja za karate v Sloveniji so leta 1969 in leta 1970 organizirali v Velenju prvi seminar; vodil ga je T. Kase. Seminar leta 1971 v Velenju pa so vodili T. Takashi in brata Jorga, takrat vsi mojstri karateja 3. dan. V letu 1969 je bilo organizirano prvo prvenstvo Slovenije v karateju; zmagal je Leon Kauzer, ki še zdaj trenira karate v Velenju. Zdaj je v Sloveniji več kot 150 klubov; v njih trenirajo karate, nekaj pa je tudi klubov, v katerih trenirajo druge borilne veščine, kot so tae kwon do, kick boxing, tai chi chuan, wing tsun, judo, jiu jitsu itd. Najpopularnejši stili karateja v Sloveniji so shotokan, uechi ryu, sankukai, shito ryu. Obstaja tudi Shorin ryu klub in nekaj klubov, v katerih trenirajo tako imenovani moderni športni karate.

Najpogostejši stili v Sloveniji

Šotokan : V našem klubu imamo za osnovo Šotokan stil. Šotokan (japonsko 松濤館),Shotokan je stil karateja, osnovan po 2. svetovni vojni na podlagi naukov okinavskega mojstra Gičina Funakošija. Šotokan je trenutno najmnožičnejši stil karateja na svetu. Ime Šotokansestoji iz treh japonskih pismenk - 松 - »šo«; »borovec«, 濤 - »to«; »valovanje« in 館 - »kan«; »zgradba, hiša«. Beseda »Šoto« naj bi pomenila zvok valovanja borovcev v vetru oziroma valovanje borovih dreves v vetru. Besedo je Gičin Funakoši uporabljal pri pisanju poezije za svoj psevdonim. Njegovi učenci so pripomogli k graditvi prve namenske telovadnice - dodža za poučevanje Funakošijevega karateja. Učitelju v čast so jo poimenovali »Šotokan« - »hiša valovanja borovcev«, kar v prenesenem pomenu pomeni »Funakošijeva šola«.

Ime je, v vsej polnosti, dobilo današnji pomen označevanja določenega stila karatejašele po Funakošijevi smrti.

· Sankukai

· Godžu rju

· Ueči rju

· Kjokušinkai

· Šito rju

· Šorin rju

· Vado rju

· Makotokai

· Moderni športni karate

Pasovi in stopnje

Pred širitvijo na Japonsko karate principa stopenj in z njimi povezanih pasov ni poznal, obstajala sta le naziva »mojster« in »učenec«. Z namenom ureditve vadbe in ločevanja učencev glede na stopnjo znanja, je po širitvi na Japonsko karate, po vzoru Juda, prevzel sistem zaporednih stopenj in pasov. Ta, nekoč zelo preprost sistem, se je sčasoma, tako v Judu kot drugih borilnih veščinah, nadgrajeval.

Stopnje se delijo na:

· Kju - šolske oz. osnovne stopnje

· Dan - mojstrske oz. nadaljevalne stopnje

Vsaka stopnja se podeli učencu po uspešno opravljenem preizkusu znanja in se označuje z določeno barvo pasu.

Prvotno je karate, kot ga je poučeval Funakoši, vseboval sledeči sistem:

• brez stopnje = bel pas (začetnik)
• 8. kyu - 4. kyu = bel pas (učenec)
• 3. kyu - 1. kyu = rjav pas (učenec)
• 1. dan - 5. dan = črn pas (mojster)

Po razširitvi karateja so sistem nadgradili, tudi z namenom večjega motiviranja učencev. Različni stili so sistem prilagodili svojim potrebam, tako, da nima enotne podobe glede barv pasov in števila stopenj. Pri mnogih lahko celo vključuje dodatke kot so našitki z različnimi napisi ali znamenji.

Ne glede na število stopenj in barv pasov pa je v karateju prisoten vidik, da se učenje v resnici, tudi pri najvišji doseženi stopnji, nikoli ne konča, in da je šele prva mojstrska stopnja, 1. dan, začetek resničnega spoznavanja veščine.

Kate

Kato lahko razumemo kot izvrševanje velikega števila osnovnih tehnik (drže, blokov, ročnih in nožnih udarcev) v boju proti namišljenemu nasprotniku. Kata je test profesionalnosti, čistosti in harmonije izvajanja osnovnih tehnik.

Bistvo kate je natančno izvrševanje vsakega giba, ki je tudi strogo določeno glede na standarde vsake posamezne kate. Način izvajanja kate je enak v vseh stilih karateja. Kata je četrti filozofski koncept samoobrambe posameznega stila. Zaradi tega je kata postala sredstvo za utrjevanje obrambnih veščin, ki so potrebne za obrambo pred navideznim napadalcem – vsaka kata se začne z blokom.

Glavni dejavniki kate so eksplozivna moč, hitrost, fleksibilnost, sila in ritem, s katerim se tehnike izvajajo. Za zadovoljivo raven izvajanja posameznega dejavnika je potrebno veliko napora, časa, vztrajnosti. V procesu izvajanja kat, ki je za karate edinstven, se razvijejo različne spretnosti v posameznih stilih. Prav te različne spretnosti so temelj posebnosti posameznega stila.

Kata predstavlja bistvo tradicionalnega karateja. Stili se pogosto oblikujejo in razlikujejo samo po katah, ki jih izvajajo. Še pogosteje pa se lahko določena kata pojavlja v več kot enem karate stilu. Vsak stil izvaja kato glede na svojo lastno interpretacijo tehnik. To je tudi vzrok, da se ista kata razlikuje od stila do stila.

Takao Nakaya je v svoji knjigi Karate do – zgodovina in filozofija (1986) govoril o štirih večjih in trinajstih manjših stilih okinavskega karateja. Obstaja možnost, da je karate, kot ga poznamo danes, nastal iz mešanice velikega števila borilnih veščin in oblikoval različne samoobrambne veščine glede na geografsko regijo. Ne glede na to, katera borilna veščina je vplivala na drugo, oziroma katera oblika borilne veščine jo je določila in vplivala na druge, lahko rečemo, da so zibelka orientalskih borilnih veščin Kitajska, Koreja, Okinava in Japonska. Strokovnjaki trdijo, da se je zgodil velik del sprememb v idejah in filozofiji borilnih veščin v tem delu sveta, saj razdalja med državami na tem območju ni velika. Borilne veščine, ki so nastajale po posameznih področjih, so imele glavno vlogo pri oblikovanju zgodnjih stilov karateja v Okinavi.

V obdobju od 1920 do 1930 so se pojavili na Japonskem (kot dodatek k zgodnjim okinavskim stilom) še štirje večji in trinajst manjših stilov. Te stile so razvili okinavski mojstri karateja. Zato ni čudno, da so ti borilni stili nastali pod vplivom filozofije borilnih veščin iz Okinave. Do 40-tih let 20. stoletja se je število karate stilov v Okinavi in na Japonskem povečalo na 34.

Vsi ti stili, tako večji kot manjši, so vplivali na moderni karate, na njegovo oblikovanje. Dokaz za to so nekateri zelo popularni karate stili. Imajo veliko število članov, nastali pa so relativno pozno, npr. kyokushinkai (njegov začetnik je mojster Mas Oyama), fudokan (prof. dr. Ilija K. Jorga), itd.

Kata je lahko odličen način vadbe za nadzorovanje lastnih čustev (seveda, če jo vadimo na pravilen način). V tem pogledu kata predstavlja korak do sparinga, ki ga vidimo na tekmovanjih modernega karateja. Kata je nekakšen most med tehnikami, ki se jih naučimo, in tehnikami, ki jih osvojimo. Zelo nam pomaga pri sparingu, ko se borimo proti resničnemu nasprotniku. Zato jo športniki uporabljajo pri utrjevanju svojih borilnih spretnosti in temperamenta tako, da se soočajo z namišljenim nasprotnikom, ki določa smer, obliko in čas vsakega napada.

Veliko spretnosti, ki jih pridobimo preko kate, lahko uspešno uporabimo pri »resnični« samoobrambi. Samoobrambna filozofija karateja je prikazana v večini kat. Blok je že ena izmed tehnik, ki jih zajemajo kate. Namenjen je obrambi pred namišljenim napadalcem. Zavedati pa se moramo tudi tega, da ni vsak gib kate pri sparingu izvedljiv v svoji originalni različici. Na nekatere tehnike v kati lahko gledamo kot na dele tehnik ali določenih kombinacij, ki bi se v realnem boju izvedle nekoliko drugače. Kata je namreč (estetsko gledano) popolno zaporedje izvajanja točno določenih tehnik, med katerimi imajo pogosto nekatere tudi filozofski značaj ali pa posredujejo kakšno duhovno sporočilo.

Koncept strogega definiranja kat je povezan s posameznim karate stilom. Poznamo več kot 200 kat v izvedbi 34 karate stilov iz Okinave in Japonske.

Mojster Gičin Funakoši, eden glavnih reformatorjev karateja, je bil deležen ostre kritike, da kata kot »pripomoček« samoobrambe izboljšuje kondicijo, samozaupanje, prijaznost in iskrenost. Funakoši je verjel, da karate izgubi dušo brez spoštovanja.

Funakoši je bil trdno prepričan, da je vaja v katah pomembnejša od sparinga (kumite). To njegovo mnenje je bilo vzrok nasprotovanj med njim in njegovimi mlajšimi inštruktorji, vključno z njegovim sinom, Joshitak-om Funakoshi-jem. Tako je bila prva javna demonstracija sparinga organizirana šele po Funakošijevi smrti leta 1957.

V katah je vključeno zelo veliko premikanja, hitrosti in moči, ki se izraža preko izvajanja tehnik. Vendar lahko še vedno bistvo vsake kate predstavlja bolj ena kot več komponent. Funakoši je predlagal razvrstitev kat na dve skupini: Šorin kata, ki jo označujejo hitro in dinamično premikanje telesa, ter Šorei kata, za katero je značilna moč.

Glede na publikacijo Takao Nakaje sta Sorin Ryu in Šorei Ryu sredstvo identifikacije za različne karate stile, ki so bili razširjeni na južnih predelih Okinavskega otoka v vaseh Tomari, Šuri in Naha konec 19. in v začetku 20. stoletja.

Še pred več kot tremi stoletji so bile borilne veščine na Okinavi nekaj skrivnostnega, skritega. Potem pa so našli dokument, v katerem je podano, kako se uporablja Shorei in Shorin Ryu. Zapisal ga je mojster Yasutsune Itosu (1830-1915) z namenom, da opiše okinavski vladi karate stile. Dokument je bil zapisan leta 1908.

Prve predstavitve karateja so se začele na Okinavi tam, kjer je bil karate vključen v učni program javnih šol, kasneje pa na glavnem otoku Kyoto v Butokudenski palači. Mojstru Itoshu se je obrestovalo predstavljanje karateja po šolah. Kakorkoli že, T. Nakaya meni, da se ime Shorin Ryu uporablja za opisovanje tega, kakšen vpliv ima borilna veščina iz kitajskega Šaolinskega templja, Shorei Ryu pa kaže na kraj, kjer se je eden znanih okinavskih karate mojstrov, Kanryo Higiona (1853-1915), učil borilne veščine, medtem ko je bival na Kitajskem. Ne glede na to, katera različica je resnična, lahko obe sprejmemo kot možni razlagi, ker obe kažeta na povezavo okinavske borilne veščine s Kitajsko.

Popolnoma napačno bi bilo, če bi razumeli, da v Šorei kati ni hitrega gibanja, saj takšni gibi in tehnike v tej kati obstajajo, vendar niso v njej najpomembnejše komponente. Ti gibi morajo biti izvedeni tako z maksimalno hitrostjo kot tudi z močjo.

Pri Šorin kati je veliko gibov, pri katerih je v ospredju moč. Sledijo si glede na prioriteto. Ti gibi so za Šorin kato manj pomembni v primerjavi s hitrim premikanjem telesa in obrambno ter napadalno akcijo, ki poteka v večih smereh.

Zapomniti si moramo, da sta obe skupini kat sestavljeni iz komponent hitrosti in moči. V vsaki od obeh vrst pa se povezava gibov, skupaj z ritmom in načinom, kako se ti gibi povezujejo, sčasoma razvije v en tip akcije preko drugega. Pri izvajanju kate je potrebno predstaviti sposobnosti in spretnosti, kot to zahteva izbrana skupina kat.

Koristno je, da treniramo vsako kato glede na Šorei ali Šorin funkcionalne karakteristike. Strokovnjaki toplo priporočajo, da si posameznik izbere in dokonča tisto kato, ki najbolj ustreza njegovemu telesu in sposobnostim. Kate naj si ne bi izbral samo z namenom, da bi zmagoval na tekmovanjih. S tem, ko bi izbral sebi najprimernejšo kato, bi preveril tudi svoje sposobnosti v najboljših možnih pogojih.

      IME KATE                                  POMEN

                        ŠOLSKE KATE

Taikyoku shodan            Velik začetek (začetniška kata)

Heian Shodan                Mirni um - prva (prva šolska kata)

Heian Nidan                   Mirni um - druga (druga šolska kata)

Heian Sandan                Mirni um - tretja (tretja šolska kata)

Heian Yondan                Mirni um - četrta (četrta šolska kata)

Heian Godan                 Mirni um - peta (peta šolska kata)

                   MOJSTRSKE KATE

Tekki shodan                 Železni konj - prvi nivo

Bassai dai                      Prodor v trdnjavo (močna - ofenzivna tehnika)

Jion                                Ime templja

Empi                               Let lastovke

Kanku - dai                     Pogled v nebo (močna - ofenzivna tehnika)

Hangetsu                       Polmesec

Jitte                                Deset rok

Gankaku                        Žerjav na skali

Tekki nidan                    Železni konj - drugi nivo

Tekki sandan                 Železni konj - tretji nivo

Nijushiho                        24 korakov

Chinte                            Posebna roka (tudi redka roka)

Sochin                           Mirna moč

Meikyo                           Čisto ogledalo

 Unsu                             Roke v oblakih

Bassai Sho                    Prodor v trdnjavo (šibka - obrambna tehnika)

Kanku Sho                     Pogled v nebo (šibka - obrambna tehnika)

Wankan                         Kraljeva krona

Gojushiho sho               54 korakov (šibka - obrambna tehnika)

Gojushiho sho               54 korakov (močna - ofenzivna tehnika)

1. ) OPREMA 

OBLAČILO ZA KARATE

Oblačilo za karate se imenuje »gi« (tudi »do-gi« ali »karate-gi«). Narejena je po vzorcu obleke, ki so jo osnovali na koncu 19 stoletja za judo. Sestavlja jo bel suknjič, bele hlače in pas.

Z izjemo barve pasu nosijo vsi karateisti enake obleke.

Bela barva obleke simbolizira čistost namenov in odsotnost hudobnih motivov, saj bela barva v bistvu pomeni, da ni nobene barve. Ta prispodoba pa nima resnične zgodovinske osnove.

Obstoja mnogo različnih borilnih veščin in večina od njih uporablja svoje vrste oblačil. Nekatera od njih so podobna našim, mnoga pa ne. Nikoli ni zaželjena obleka, pas ali oznake kakšne druge šole borilnih veščin, kajti vsaka od njih ima svojo zgodovino, tradicijo in simboliko.Gi mora biti čisto in zlikano. Dekleta imajo lahko za razliko od fantov pod gi - jem oblečeno majico s kratkimi rokavi.

Pri začetnikih je zaželjeno, da nosijo »do gi« čimprej ko je mogoče. Vendar lahko na začetku vadijo tudi samo v majici s kratkimi rokavi in ohlapnimi hlačami.

OBI - pas pri kimonu

Pas pri karate oblačilu »do-gi« se imenuje »obi«.

Pri vadbi drži oblačilo skupaj, označuje pa tudi stopnjo znanja posameznika. Šolski (kyu) pasovi so barvni, mostrski (dan) pa črni.

Pas je privezan na bokih pod popkom in NE na trebuhu.

Shotokan tiger

Shotokan tiger ima svoj izvor na okinawski gori »Mount Torao« (kar pomeni »tigrov rep«), kjer je Funakoshi poslušal šum pinij v vetru med večernimi sprehodi. Zanj je simbol narisal Hoan Kosugi ob prvi izdaji Ryukyu Kempo l. 1922.

Po kitajski tradiciji tiger nikoli ne spi, zato Shotokanov tiger predstavlja stalno budnost gibajočega tigra in istočasno spokojnost mirnega duha, ki ga je Funakoshi doživljal med poslušanjem šuma pinij na Gori tigrovega repa.

• Karate treniramo bosi- noge morajo biti čiste in nohti na kratko pristriženi.
• Ne smemo nositi prstanov, zapestnic, verižic, ur ter uhanov.

2.) PRAVILA OBNAŠANJA PRI KARATEJU

Spoštovanje pravil v karate dvorani je pomemben del treninga. Karate pravila predstavljajo osnovo filozofije borilne veščine. Zelo pomembno je, da se držimo pravil, saj se na ta način lahko izognemo poškodbam. Učimo se discipline, pravila pa nam tudi pomagajo pri izboljšanju koncentracije.

· Pri vstopu v “dojo” (dvorana) in izstopu iz njega, pozdravimo navzoče.

· V dojo vstopamo bosi.

· Senseia nagovorimo z vzdevkom "SENSEI"

· “OSS” ter rahel predklon (pogled usmerjen naprej, roke oz. dlani ob telesu) pomeni pozdrav v znak spoštovanja oz. opravičila.

Uporabljamo ga še:

· v znak razumevanja po razlagi oziroma napotku za trening,

· pri pozdravu partnerja s katerim bomo trenirali,

· če smo pohvaljeni, oz. če nas učitelj opozori na napake.

· Med treningom se ne pogovarjamo. Če mislimo, da partner s katerim delamo ne dela pravilno, ga ne popravljamo in ne učimo. To lahko stori samo sensei.

· Na trening ne zamujamo! Izjemoma, če zamudimo se postavimo pri vhodu v dvorano v položaj “seiza” in počakamo na dovoljenje. Ko ga dobimo, pozdravimo senseia in se vključimo v trening. Na koncu treninga povemo senseiu razlog za zamudo.

· Med treningom ne smemo zapustiti dvorane, razen če nismo za to zaprosili pred začetkom treninga.

· Če med treningom, sensei razdeli učence v skupine , skupina ki čaka, sedi v položaju “seiza” ali v položaju “agura” (sedeti po »turško«).

· Med treningom ne nosimo ur in nakita. Imamo čista in zlikana kimona.

· Nohti na nogah in rokah morajo biti postriženi.

· Med treningom ne pijemo čajev, sokov oz. gaziranih pijač.Edina primerna pijača za trening je voda, katero je     priporočeno, da učenci prinesejo s seboj v bidonih.

3.) ZAČETEK IN ZAKLJUČEK TRENINGA

Na začetku in zaključku treninga se učenci postavijo v vrsto na razdalji 3 metre od učitelja in sicer tako, da so na učiteljevi levi strani najvišji učenci po pasu (črn, rjav, moder...rumen, bel, brez kimona) ter po telesni višini.

Nato sledi MOKUSU oz. meditacija, ki jo izvajamo v klečečem položaju (SEIZA).Traja 1 minuto.

Prvi del besede MOKU pomeni »TIŠINA«, drugi del SO pa »RAZMIŠLJATI«. Mokuso torej pomeni»TIHE MISLI«.

Na Zahodu velja prepričanje, da je meditacija 'praznjenje spomina'; mokuso pa se navezuje bolj na misel, razmišljanje. Dejansko besedo so sestavljata komponenti 'oko' in 'spomin'. Skupaj pomenita 'GLEDATI V SRCE'. Mokuso zato ne predstavlja odsotnost razmišljanja ampak 'čas za razmišljanje o življenju'.

V teh trenutkih popolne tišine karate učenci svoje misli fokusirajo samo na sedanjost, na trening, ki ga opravljajo. Čeprav si pred kratkim imel pogovor s prijateljem, ali pa je tvoj rojstni dan, kljub temu, da si mogoče napredoval v službi, moraš uporabiti mokuso, da pozabiš omenjene dogodke in misli usmeriš izključno v trening karateja.

IZRAZI, ki jih uporabljamo pri MOKUSU

- SEIZA (pokleknemo)

- MOKUSU (zapremo oči)

- MOKUSO YAME (konec meditacije)

- SHOMEN NI REI (priklon naprej oz. sprednjemu delu prostora)

Vsak Dojo ali prostor za vadbo ima stran, ki se imenuje SHOMEN. Ta stran se šteje kot najbolj pomembna za tiste, ki vadijo tam karate.

Prvi ideogram SHO pomeni »primeren (pravi)« ali »pravilen«, medtem ko MEN pomeni »sprednja stran (čelo)« ali »pročelje«, ampak ima poseben pomen v doju, kjer se nanaša na enega od notranjih zidov. Shomen je lahko katerakoli stran dvorane, kjer se vadi, razen tista, kjer ljudje vstopajo in izstopajo.

- SENSEI NI REI (priklon učitelju)

- OTAGA NI REI (priklon učencev med seboj)

- KIRICU (vstanemo)