KDO, KDAJ in ZAKAJ so se ljudje odločili zgraditi mesto na vodi, ko so pa imeli toliko prostora na kopnem?
 
To vprašanje bo deloma ostalo vedno odprto, vendar določena dejstva ostajajo: VENETI so se izselili iz italjanskega polotoka na močvirnate otoke in se tako izognili napada s strani "barbarov" kot so poimenovali svoje napadalce. Beseda VENETI izvira iz latinščine in pomeni: VIENI ET TU? (prevod = prideš tudi ti?). To vprašanje so si zastavljali begunci iz Rimskega imperija preden so zbežali proti severu.
Tisti, ki so na otoke odšli, so se poimenovali I VENETI...

Benetke so svetovno znano mesto na severozahodu Jadrana. Mesto se nahaja v laguni in je sestavljeno iz  številnih majhnih otokov v močvirni morski plitvini. Mesto šteje okoli 318.000 prebivalcev. Mesto je osnovala skupina ljudi "VENETI", kar je skrajšano za VIENI ET TU?, prevedeno v slovenščino PRIDEŠ TUDI TI?

Nastanek mesta

Prvi zametki mesta Benetke izvirajo iz petega stoletja po našem štetju. Ko so prebivalci Ogleja zbežali na močvirnate otočke lagune na severu Jadranskega morja pred barbarskimi plemeni Vizigotov, Ostrogotov, Langobardov in Hunov, so na umetnih otokih začeli graditi novo mesto. Da ne bi postali sužnji, so se prebivalci mesta odločili živeti v težkih razmerah lagune. Sprva so si življenje uredili v obliki taborov, kasneje v majhnih naselbinah, nato v vaseh, ki so se združile v večje skupnosti. Za zaščito so se obrnili na Raveno, zaprosili za zaščito in prišli pod posredno upravo Bizanca. Leta 726 so Benečani izvolili svojega prvega vladarja (Orso Ipato) in ga poimenovali dož (Dux), kar v beneškem dialektu pomeni vodja. S proglasitvijo svojega vodje so dosegli delno neodvisnost. Novoizvoljeni doži so vladali Benetkam vse do propada leta 1797 (cca 1000 let). Njihova prednost je bil stabilen politični sistem, ki je bil osnovan na nepreklicnih zakonih, veljavnih od ustanovitve Beneške republike. Sprva so bile Benetke podložne bizantinskemu cesarju, vendar le do 10. stoletja.
 
Središče mesta je bilo sprva otoček Torcello, vendar so kasneje središče naselbine preselili na odmaknjeno otočje Rialto. V želji, da bi se začeli oddaljevati od prevlade Konstantinopla, so Benečani začeli iskati svoj zaščitni znak. V mestu se je širila legenda, da je sv. Marko evangelist davno obiskal „plavajoče" mesto v laguni in od angela slišal, da bo na tem mestu počivalo njegovo telo. Manjša skupina beneških trgovcev se je odločila uresničiti to napoved in se je leta 828 odpravila v Egipt. Iz Aleksandrije so skrivaj prepeljali svetnikove ostanke v sarkofagu v Benetke. Takoj zatem so Benečani zamenjali vsiljenega svetnika, sv. Teodorja s sv. Markom in poleg doževe palače pričeli z gradnjo bazilike sv. Marka, ki je do propada republike (leta 1797) služila kot doževa privatna kapela. Ko je v 9. stoletju pričela bizantinska moč upadati, so Benetke pridobile na avtonomiji in avtoriteti v regiji, vendar so (vsaj na videz) ostajale pokorne Konstantinoplu.

Središče mesta (v obliki ribe) je razdeljeno v 6 delov. Vsak sestier (slo. šestina) je imel svojega prokuratorja in osebje. Sestieri so:

1. Cannaregio
2. San Polo
3. Dorsoduro (vključuje otoka Giudecca ter Sacca Fisola)
4. Santa Croce
5. San Marco (vključuje otok san Giorgo Maggiore)
6. Castello (vključuje otoka San Pietro di Castello ter SantElena)

 
Vsak sestier se je dodatno delil na predel. Prvotno jih leta 1033 bilo 70, šele Napoleon jih je zmanjšal na 38.

Ostali otoki v laguni niso pripadali tej delitvi in niso bili vključeni v zgoraj navedene Sestiere. Posledično so uživali večjo avtonomijo.

V skladu z razdelitvijo mesta so Benečani imeli tudi svojevrsten način oštevilčenja hiš. Do danes ima vsaka hiša svojo številko (od ena do par tisoč). 

Praviloma so oštevilčene od enega kota sestiera do drugega, vendar je to pravilo zelo "fleksibilno". Marsikateri sestier ima popolnoma kaotičen način oštevilčenja zaradi dograditev, sprememb v lastništu, združevanj, ect...

Sestiere San Marco velja za srce mesta. Sestiere poleg otokov San Marco in njegove okolice vključujejo tudi bližnji otok San Giorgo Maggiore. Na tem otoku je arhitekt Paladio zgradil znamenito cerkev v 16. stoletju. Na otoku stoji največji samostan v mestu, ki danes služi kot kongresna dvorana.

Beneški zapori za najhujše zločince so se nahajali v Doževi palači. Najbolj "negostoljubne" celice so bile v pritličju stabe. Poznani kot Pozzi (slo. vodnjaki), so bili temačni ter obdani z lesenimi tramovi. Vseh 18 celic je povezoval mračen in vlažen hodnik.

Bivanje v teh osemnajstih celicah je bilo neznosno, saj so pod lesenimi mizami bivale najrazličnejše žuželke, hrana na mizah je bila neužitna ter nezadostna, zrak zadušljiv ter okolica prenaseljena.
 
Slavni Piombi (slo. zaporniki - svinci) so bivali v celicah na podstrešju palače. Ime so si "prilužili" zaradi svinca na strehi, zaradi česar so bile celice poleti neznosno vroče, pozimi pa mrzle. Namen tega zapora je bil v glavnem za zapornike višjih slojev in tistih pred sojenjem.
 
Najbolj slaven zapornik je bil Giacomo Casanova. Za rešetkami se je znašel zaradi večkratnih in različnih zločinov. V Benetkah je dodatno zaslovel zaradi kontroverznega pobega. Iz svoje celice je splezal na streho in se spustil v palačo po odtočni cevi. Ko mu je uspelo prepričati nekega doževega čuvaja, da mu odpre vrata palače, je elegantno pobegnil na romantični gondoli. Legenda pravi, da je pred vkrcanjem na gondolo popil kavo na trgu Sv. Marka.

Nove zapore so zgradili poleg doževe palače. Kot edini vhod v palačo je služil Most vzdihljajev (Ponte dei Sospiri) se nahaja v drugem nadstropju doževe palače ter neposredno povezuje Dvorano pravice z zapori. Most prečka kanal Palazzo (slo. Palača). Zgradil jih je arhitekt Antnio Contin v letih 1589 - 1616 na Riva dei Schiavoni (slo. obala sužnjev).

Palazzo Dandolo je palača na Riva dei Schiavoni v katerem se danes nahaja Hotel Royal Danieli. Ime Dandolo je dobila od ene od družin Dandolo, vendar do danes ostaja uganka ali je pripadala enemu največjih Dožev v Benetkah, Enrique Dandolo (kot 39. beneški dož je nastopil svojo funkcijo leta 1193).

Palačo omenja Domenico Malipiero (član plemiške družine, poveljnik trgovske ladje ter Beneški senator od 1456) v svojih analih (zapisih):
Danes, 28 avgusta 1498 sta v Benetke prišla veleposlanika Firenc: Rucellai ter Vespucci ter sta nameščena v Palazzo Dandolo v Calle delle Razze.
 
V dnevniku beneškega zgodovinarja Marino Sanuda piše:
07. aprila 1498 je Princ Salerma prispel v Benetke. V čast visokega obiska so organizirali čudovit sprejem z veselico. Skupaj z njegovo 44-člansko delegacijo so ga namestili v Palazzo Dandolo v Calle delle Razze
 
Palača je iz rok družine Dandolo prešla v družino Gritti leta 1536 na osnovi kupoprodajne pogodbe. Po lastništvu družine Dandolo ter Gritti je lastništvo prešlo v družini Mocenigo ter Bernardo po poročni pogodbi, kjer je tudi ostala do 1805, ko je plemiška dama Helen Michiel, vdova Alvisa Bernardi, prodala drugo nadstropje osebi pod imenom Dal Niel. Dal Niel je vse prepustil svoji hčeri Alfonsini Muzarelli, katera je prvo nadstropje odkupila leta 1840 od plemiča Filipo Nani (naslednik družine Mocenigo). Tako je palača prešla v celoti v roke njeni hčeri Giuseppini Roux. Ga. Roux je palačo preuredila v hotel ter ga poimenovala Royal Danieli.
 
Omembe vredna so gotska vrata na ulici "Calle delle Razze", katere so prvotno služile kot glavni vhod. Današnji vhod na Riva dei Schiavoni (obala sužnjev) je bil narejen iz komercialnih razlogov pred kratkim.

Cerkev San Stefano je velika cerkev na severnem delu istoimenskega trga (Campo Santo Stefano). Osnovana je bila v 13. stoletju, prenovljena v 14. ter spremenjena v 15., ko so ji dodali nežna gotska vrata.

Trg, na katerem se nahaja cerkev ima dva imena: Campo San Stefano ter Campo Francesco Morosini. Cerkev ima čudovita gotska vrata. Kot znamenitost velja omeniti, da je strop oblikovan kot prava ladijska kobilica. Poleg tega je v notranjosti tudi več baročnih oltarjev.
 
V  cerkvi se nahajajo tudi dela raznih umetnikov:

1. Tullio Lombardo (dva marmornata kipa v svetilnici)
2. Tintoretto (Preganjanje v vrtu, Zadnja večerja)
3. Paolo Veneziano (slika kržanja v svetilnici)
4. Bartolomeo Vivarini (Sv. Miklavž iz Barija)

Grobnice:

• Dož Andrea Contarini (1367 - 1382)
• Giovanni Falier
• Francesco Morosini
• Giacomo Surian
• Giovanni Gabrieli

Dož Andrea Contarini (1367 - 1382)

14. STOLETJE je zaznamovalo veliko menjav v Dožev palači ter prvo v seriji kug. V letih 1348 - 1350 je zaradi posledice potresa ter izbruha kuge umrla tretina prebivalstva. V tem času je vladal Dož Andrea Dandolo (po poklicu pravnik ter zadnji beneški Dož, katerega so pokopali v Baziliki sv. Marka).

Otok, katerega vidi sleherni obiskovalec trga sv. Marka, je poznan po istoimenski cerkvi ter samostan, ki sta bila zgrajena po načrtih znanega arhitekta Palladia leta 1566. Po propadu republike je otok postal svobodna luka, kjer so zgradili novo pristanišče leta 1812 ter kasneje tudi orožarno. Danes je otok dom odprtega gledališča Teatro Verde.

Otok se nahaja vzhodno od otoka Giudecca ter južno od glavne skupine otokov.
 
Obkrožajo ga:

1. Canale della Grazia
2. Canale della Giudecca
3. Bazen sv. Marka
4. Canale San Marco
5. celotna južna laguna

 Otok je bil verjetno naseljen že v obdobju Rimljanov, po naselitvi Venetov pa so ga preimenovali v Insula Memmia (po lastnikih Memmo). V letu 829 so na otoku zgradili cerkev ter jo posvetili sv. Juriju (San Giorgio) ter ga kasneje preimenovali v San Giorgo Maggiore (it. Veliki), da bi ga lažje razlikovali od San Giorgio in Alga.

Benediktinski samostan so na otoku ustanovili leta 982, ko je dož Tribuno Memmo poklonil otok duhovniku Giovanni Morosini. Duhovniki so presušili močvirnat del otoka (kjer danes stoji cerkev) in tako pridobili gradbeno površino.

CERKEV SAN GIORGIO MAGGIORE

Otok je danes najbolj poznan po cerkvi San Giorgio Maggiore iz 1566, delo arhitekta Palladio. Cerkev je bila končana 1580. Po smrti Palladia je sprednjo fasado končal vincenzo Scamozzi leta 1610 po prvotnih Palladijevih načrtih. Cerkev je včasih služila kot bazilika, je najboljši primer arhitekta Andrea Palladio.
 
Zvonik je bil zgrajen leta 1467, se pod svojo težo zrušil leta 1774. Obnova je bila končana 1791.

NOTRJANJOST CERKVE

Notranjost cerkve zaznamujejo masivni neokrašeni stebri, beli zidovi, ki dajejo klasičen občutek sicer Renesančni cerkvi. Kot zunanja fasada, tudi notranjost cerkve daje vpliv kontrareformacije Renesančnega stila.
 
Kupola deli cerkev v dva identična dela, kjer je širina daljša od dolžine.
 
Najpomembnejše slike v cerkvi so:

• Madona s krono s svetniki (Sebastiano Ricci)
• Zadnja večerja (Jacopo Tintoretto)
• Padec manne (Jacopo Tintoretto)
• razna dela slikarja Palma il Giovane
• razna dela slikarja Domenico Tintoretto
• razna dela slikarja Jacopo Bassano

Trg sv. Marka je še vedno najbolj obiskan trg na svetu. Na milijone tujih in domačih obiskovalcev že nekaj desetletij ustavi svoje korake prav v srcu Benetk kateremu  Benečani pravijo središče svojega majhnega vodnega mesta. Fotoaparat je nujen: palače (ali poslopja) katere so bile zgrajene v različnih obdobjih prepletajo različne arhitekturne sloge.
 
Mestno jedro se pohvali z baziliko svetega Marka z bizantinskimi kupolami; na eni strani je zvonik, piazetta pred doževo palačo in zaliv svetega Marka, na drugi pa stolp z uro in piazetta dei Leoncini, ki je dobila ime po rdečih marmornatih levih. Severni del trga omejuje Procuratie Vecchie, kjer so nekoč bili uradi uprave Beneške republike in na  južnem delu stoji nekdanja administrativna stavba Procuratie Nuove. V pritlučju obeh pa se vrstijo arkade s trgovinami in caffee bari v katerih sta rada posedala tudi Byron in Dickens.

1. 10 NAJ DOGODKOV NA TRGU SV. MARKA

Deset najpomembneših dogodkov, ki so zaznamovali najrazličnejše dogodke na Trgu Sv. Marka; kot prva velja postavitev temeljev vladarjevi palači, kot zadnja zavzemanje zvonika s strani separatistov. Omeniti velja tudi poplavo, katera je prvič omogočila vožnjo po trgu z gondolo.
 

2. STEBRA SV. MARKA TER SV. TEODORJA

Dva stebra na trgu Piazzeta (ob morju) ponazarjata svetnika mesta - Marco in Todaro. Pomenita uradni vhod v Beneško republiko ter lokacijo na trgu, kjer so (po obsodbi) usmrtili beneške zločince. Sv. Toedor je stari svetnik mesta, vendar je Benetke preveč povezoval z Bizancem.

Zaradi premočnega vpliva so ga leta 828 nadomestili s Sv. Markom. 
 
Podoba sv. Marka je največja in najtežja (preko 3 tone) na svetu in simbolizira moč republike. Sveti Teodor stoji na Egipčanskem svetem krokodilu. Teodor je poznan po tem, da je zažgal temeplj grške boginje Cibele ter bil posledično žrtvovan.
 
V obdobjih ko v Benetkah ni bilo uradnih obiskov, so oblasti dovolile tudi kockanje.

3. BAZILIKA SV. MARKA

(it. Basilica di San Marco) je glavna beneška katedrala in najboljši primer bizantinske arhitekture. Povezana je z doževo palačo, saj je v preteklosti služila kot doževa osebna kapela. Od leta 1807 je sedež beneške partriarhije. Nadimek "Chiesa d'Oro" je dobila v 11. st., saj je večji del notranjosti okrašen z zlatom.

Beneška katedrala prikazuje zlitje orientalske in evropske arhitekture. Zgrajena je bila, da bi hranila posmrtne ostanke zaščitnika Benetk (svetega Marka). Sarkofag so Benečani leta 828 pretihotapili iz grobnice v Aleksandriji in jo prenesli v baziliko, katera je bila kasneje uničena v požaru. Sedanjo podobo je dobivala od začetka gradnje 832 vse tja do 19. stoletja. Prvotna stavba izvira s konca 11. stoletja (arhitekt neznan), kupole so iz 13. stoletja, medtem ko je okrasje dobila v kasnejših stoletjih.
 
Štirje pozlačeni konji nad glavnim vhodom so bili izdelani v Rimu v 4. stoletju z namenom, da bi se dvignili nad rimski slavolok v Kostantinoplu, vendar so jih Benečani med križarskimi vojnami zaplenili in odpeljali v Benetke. 600 let so krasili pročelje bazilike, dokler jih niso zaplenili Francozi, katere so po napoleonovih vojnah vrnili v Benetke leta 1815. Originali se zaradi onesnaženega zraka hranijo v galeriji, na njihovem mestu pa stojijo kopije. Tako je postala bazilika okrasni simbol trga in celotnega mesta.
 
Bazilika je bila skoraj tisoč let doževa zasebna kapela, šele leta 1807 je postala Beneška katedrala in hkrati simbol zelo razkošne stavbe z obilico mozaikov iz 13. stoletja.
          
Na vrhu pročelja stoji podoba Sv. Marka in angelov iz 15 stoletja.

4. STOLP Z URO

(it. Torre d'orologio) je bil zgrajen med leti 1496 in 1499, delo arhitekta Mauro Coducci (poznan tudi kot Codussi). Osnovna zanimivost je, da je glavni del razdeljen na 24 delov, namesto na 12. Nad odru se nahaja balkon med katerimi se v rimskih številkah kaže točen čas.

Renesančni stolp z uro se vzpenja nad obokom, ki vodi proti trgovski ulici Mercerie (delavnice in prodajalne) v bližini bazilike svetega Marka. Zgrajen je bil v poznem 15. stoletju na podlagi ideje - projekta Mauro Coducci (ali Codussi). Težko je spregledati temno modro in zlato barvo z namenom, da bi ščitili pomorščake. Benečani so omenjali, da so po zaključenem delu arhitektoma izvlekli oči, da nebi proizvedla kopij mehanizma - ure. Avtomatska povezava žareče številčnice in digitalne ure priteguje na trg množice obiskovalcev. Na vrhu stolpa veliki bronasti figuri, imenovani Mori (Mavra), oznanjata vsako polno uro. Ob svetih treh kraljih se na obeh straneh številčnice prikažejo figure svetih treh kraljev in se poklonijo kipu Marije nad uro.

5. NOVE PROKURACIJE

(it. Procuratie nuove) je začel graditi arhitekt Scamozzi, končal Sansovino v klasičnem stilu. Nove prokuracije so imele (za razliko od starih) poleg pisarn tudi ogrevana stanovanja, kar dokazujejo dimniki na vrhu stavbe. Po propadu Benetk je Napoleon v stavbi uredil pisarne za svoj imperij.

Nove prokuracije so začeli graditi v drugi polovici 15. stoletja, leta 1586 po načrtih Vicenza Scamozzija z bolj klasičnim stilom. Stavbo je donoknčno realiziral arhitekt Longhena leta 1640. Namen gradnje novih prokuracij je bil raziširiti prostor in omogočiti prokuratorjem več delovnega prostora in več pisarn povezanih z stavbo Procuartie Vecchie.
 
Napleonov pastor Eugene Beauharnais, kraljev namestnik Italije, mu je odobril gradnjo svojo palače s plesno dvorano na mestu, kjer je stala cerkev svetega geminiana. Ta je povezovala procuartie vecchie in nuove. Danes so del muzeja Correr in Ale Napoleonice.

6. STARE PROKURACIJE

(it. Procuratie vecchie) so bile zgrajene v 12. stoletju kot dvonadstropna stavba. V stavbi so bile pisarne za prokuratorje Beneške republike. V 16. stoletju so bile uničene v požaru ter obnovljene kot tronadstropna stavba. Stare prokuracije je obnovil arhitekt Condussi ter pustil rahle gotske značilnosti.

Zgrajene so bile v 12. stoletju v beneško bizantinskem stilu. Leta 1514 so se odločili da jo bodo ponovno zgradili v renesančnem slogu, pod vostvom arhitekta Codussija. Služile so kot pisarne oz. uradi in stanovanja prokuratorjem. V 15. stoletju so dogradili še eno nadstropje.
 
Z gradnjo je dokončal Bartolomeo Bon leta 1590. Naziv stare prokuracije je palača dobila, ko so na trgu zgradili še dugo plačo oz. nove prokuracije. Stavba se nahaja na isti strani stopla z uro in na desni strani bazilike.
 
Stare prokuracije se nahajajo na notranjem delu trga sv. Marka in so bile dom in pisarna devetim prokuratorjem svetega Marka, kateri so skrbeli za Baziliko in red na trgu.

Leta 1585 je amasador Beneške republike v Istanbulu na senatu povedal, da so Turki pili »eno zelo vročo vodo črne barve, Kahave, po kateri je težko zaspati«. Seme kave, praženo in mleto, je takrat bilo zdravilo. Prvič je bilo Benetkam prodano leta 1638 po zelo visoki ceni v prvi (»bottegi del caffe«) prodajalni, ki se je nahajala pod prokuracijama. V nekaj letih je trg svetega Marka dobil kar 24 caffe barov. V barih so se odvijala razna druženja beneških literarnih piscev, igra tudi ni bila tuja, tako kot ne prostitucija, tako da se je leta 1767 vlada odločila, da prepove vstop ženskam v »caffeje«.
Caffe Florian je 29.12.1720 dobil naziv najbolj elegantnega in razkošnega Caffeja v republiki.

Leta 1775 se je gospod Giorgio Quadri odločil, da bo postregel samo pravo aromatično turško kavo in to nasproti caffe Floriana. Desetletja je njegov caffe bil na slabem glasu in se tudi zelo zadolžil. Po obisku  bogate klientele je bar 1830 ponovno zaživel v svojem čaru in tako je še danes caffe bar zelo prestižen, obiskan in popularen.

7. NAPOLEONOVA PLESNA SALA

(it. Ala Napoleonica) se nahaja nasproti basilike sv. Marka in velja za najmlajšo stavbo na trgu. Napoleon se je po prevzemu oblasti l. 1797 odločil, da si zgradi spomenik tam, kjer to Benečane najbolj boli - na trgu sv. Marka. V svoji stavbi je prirejal najrazličnejše zabave ter sprejeme, vendar v stavbi ni nikoli prespal.

Napoleon Bonaparte je želel Benetkam pustiti svoj pečat, saj je bil prvi kateremu je uspelo osvojiti vsemogočno republiko Serenissimo. V ta namen je dal zrušiti cerkev San Geminiano in na njeno mesto postavil svojo plesno salo. Na trgu svetega Marka so se začele gradnje nove stavbe leta 1808. Salone Napoleonico je bil dokončan leta 1822. V stavbi je gostil vse svoje prijatelje, tako kot tudi nasprotnike, prirejal veselice, raznorazne pogostitve ter plese. Kot znak svoje superirnosti se je odločil, da v novozgrajeni stavbi na trgu ne prespi niti ene noči. Za svojo rezidenco si je izbral palačo na Canale Grande.
 
V stavbi se danes nahaja Muzej Correr, v katerem odkrivamo skrivnosti beneške umetnosti in zgodovine. Muzej nosi ime po Teodoru Correrju (1750-1830), uglednemu plemiškemu možu, ki je bil veliki ljubitelj umetniške kulture in strasten zbiralec umetniških del. Svojo kolekcijo je zelo precizno urejeval v treh salah in 20 sobah svoje hiše. Tukaj se hranijo: rokopisi, slike, lesene figure, srebrnjaki, mala orožja, naravni materiali,... V svoji oporoki je Teodoro Correr precizno poudaril, kdo lahko obišče muzej in ob katerem času. Za nemoteno poslovanje muzeja so morali  učenci in znanstveniki prispevati svoje zbirke in zanimive podatke, pa tudi nekaj beneških ducatov (zecchino-v). Tako je Correr želel ustvariti ne samo muzej oziroma veliko galerijo, temveč tudi prostor za nove ideje mladih raziskovalcev , občudovalcev zbirk in nenazadnje prostor barvitih slik, raznih predmetov in čudovitih izložb.
Muzej pa ni izpoljneval celotne funkcije, ki jo je zapisal Correr v Donacijskem pismu Republiki. Prvič je bil odprt za javnost 1836. Eden izmed treh direktorjev zbirk, Vicenzo Lazari je uredil zbirko po muzejski logiki, da bi ta bila predstavljena bolj pregledno in profesionalno. Poskrbel je, da bodo zbirke numerirane, zapisane v registre, nekatera dela tudi obnovljena, urejal podatke o novih donacijah. Dvorane je ločil v delavnice oz. gabinetto di studio, drugi del je bil namenjen izključno izložbam. Dela, katera ni želel obdržati v muzejski zbirki, je dal uničiti. Bil je mnenja, da trgajo vez med donatorskimi zbirkami Correrja in novimi donacijami drugih umetniških duš. Sobe z umetninami so bile urejene in tako so vodiči imeli možnost predstaviti Benečanom in drugim obiskovalcem novo atrakcijo v mestu, katera ni smela biti spregledana.
Združenje Musei Civici Veneziani je imelo vlogo povezati muzeje, knjižnice, galerije v eno enoto. Vse zbirke palače Correr so premestili v Fondaco dei Turchi, drugi sedež Muzeja Correr.
1922 leta so muzej ponovno prestavili, tokrat zadnjič, in sicer na strani novih Prokuracij v Ali Napoleonici. Ta projekt je uresničil pomočnik tajnika muzeja Belle Arti.

V tem času si v palači Fondaco dei Turchi ustvari sedež Museo di Storia Naturale.

8. ZVONIK

(it. Campanile San Marco) je najvišja stavba v mestu. S svojimi 98,60m je statusni simbol mesta. Original je bil zgrajen v 11. stoletju, vendar se je pod svojo težo zrušil leta 1902. Na njenem mestu so deset let kasneje zgradili kopijo (v notranjost so namestili dvigalo za obiskovalce).

Zvonik svetega Marka je najvišje poslopje v Benetkah. Stari zapisi pravijo, da so ga začeli graditi 25.4.912, na praznik svetega Marka. Sprva je to bil zvonik za baziliko (preden je ta postala beneška katedrala) in ker je njegov vrh bil obložen z bronom, da bi čez dan lovil sončne žarke, je ta deloval kot svetilnik za pristanišče pod njim.

Benečani so zaupali svojemu načinu gradnje, vendar so se slana voda, veter in dež z udarci strele poigrali z usodo in 20 metrov globoki temelji niso vzdržali. 990 let stari campanile se je zrušil po nekaj opozorilnih pokih z vsem svojim (simboličnim) ponosom 14.7.1902 pred Benečani. Katastrofa je terjala samo eno življenje čuvajeve mačke, ki se je vrnila na stolp, da bi dokončala zajtrk. Benečani so bili srečni, ker posledic nista bila deležna doževa palača in bazilika.
 
Načrti za izdelavo novega stolpa so bili uresničeni v naslednjih desetih letih. Slavnostno so ga odprli natanko na tisočo obletnico njegove gradnje. (Čeprav tokrat za 600 ton lažjega in s 1000 dodatnimi stebri v temeljih).
 
Vstop vanj vodi skozi čudovito majhno logetto, ki jo je v 16. stoletju zgradil Jacopo Sansovino. Dvigalo, zgrajeno 1962, popelje obiskovalce do galerije, ki obdaja zvonik. Od tam se ponujajo panoramski razgledi na mesto in laguno, ob jasnih dneh tudi na Alpe.

9. KONJI NA BAZILIKI SV. MARKA

Konji od četrte križarske vojne krasijo teraso bazilike Sv. Marka. Benetkam pomenijo ponos zaradi zmage vojne ter istočasno na propad Repubilke, saj je Napolenon originale Benečanom odvzel. Do dandanes originalov niso vrnili na svoje mesto, pa čeprav so jih francoske oblasti že 1815. leta vrnile Benečanom.

Izvor konjev na baziliki Sv. Marka ni bil nikoli dokazan, vendar se predvideva, da izvirajo iz Konstantinopla. Konje so za prevoz do Benetk razstavili na dva kosa (odrezali so glavo od trupa). Ko so konji končali v Benetkah so jih ponovno sestavili in na spoj med glavo in rtupom dali ovratnike, da bi skrili razpoko.
 
Narejeni so iz skoraj čistega bakra, kar je bilo težje za taliti, a lažje za pozlatiti.
 
Kot znak zmage četrte Križarske vojne nad Konstantinoplom so Benečani konje hranili na pročelju bazilike. Napoleon je leta 1797 proglasil konec vladavine republike "Serenissima" ter celoten teritorij prodal Dunaju. Pred odhodom iz Benetk so Francozi s seboj odnesli vse kar so lahko nesli, vključno s konji. Benečani so bili tako prizadeti, da so nemudoma naredili 4 kopije originalnih konjev, katere še dandanes stojijo na mestu, kjer so do propada stali originali.
 
Francoska vlada je konje vrnila Benetkam šele leta 1815. V znak spoštovanja danes originale hranijo v notranjosti bazilike, kopije pa krasijo zunanjost. Obisk originalnih konjev je podvržen vstopnini (cca 3 €).

10. KNJIŽNICA

(it. Libreria Marciana) je bila zgrajena med 1537 ter 1588, delo arhitekta Jacopa Sansovina. Osnovni namen stavbe je zahvala kardinalu Bessarione za stare rokopise, katere je podaril republiki leta 1468. Danes je v stavbi "narodna knjižnica Marciana" z okoli 750.000 knjig.

Velik zagon za gradnjo knjižnice so v mestu dobili, ko je kardinal Bessarione leta 1468 podaril Republiki svoj zaklad: kolekcijo 750 klasičnih rokopisov. Zapuščina oz zbirke so sprva hranili v baziliki Sv. Marka ter kasneje v doževi palači. Odbor se je odločil, da mesto potrebuje knjižnico in začeli so postavljati kamen na kamen za novo lepotico na Piazzetti.
Leta 1537 se je začel projekt arhitekta Jacopa Sansovina uresničevati in tako so bili Benečani presrečni z gradnjo nove mestne knjižnice. Vendar knjižnica ni bila dokončana do leta 1591, torej dvajset let po njegovi smrti. Knjižnico imenujejo tudi Libreria Sansoviniana.
Arhitektura stavbe je izključno beneškega in renesančnega stila. Benečani vedo, da je notranja dvorana najlepša soba v Benetkah, saj na stenah visijo bogate zbirke slikarjev: Veronese, Tintoretto, Andrea Schiavone,....
Danes lahko v knjižnici prebirate več kot milijon zbirk beneške kulture in zgodovine ter bogato zbirko grške kulture.

11. CAFFE FLORIAN

se nahaja v okviru Novih Prokuracij. Elegantna okolica takrat enostavnega lokala je privabila marskilatero poznano osebnost na skodelico pregrešne kave: Carlo Goldoni, Goethe, Giacomo Casanova, Lord Byron, Marcel Proust, Charles Dickens ter Gasparo Gozzi.

Lokal se poteguje za slavnostno mesto "najstarejšega konstantno odprtega lokala na svetu".

Ideja za odprtje lokalov, kjer se streže kava v Benethak izvira iz 1585, ko so Turki pripeljali kavo v Benetke. Leta 1638 so lokale odpirali po celih Benetkah. Florian je sprva odprl svoja vrata z dvemi majhnimi prostori 29.12.1720. pod imenom Caffe alla veneziana Trionfante, vendar so ga kamlu preimenovali v Caffe Florian po lastniku Floriano Francesconi. V sredini 18. stoletja se je lokal razširil na 4 prostore.
 
Po smrti Floriana Francesconi je njegov vnuk, Valentino Francesconi prevzel vodenje lokala ter ga predal svojemu sinu Antoniu. V letu 1858 je lastništvo prešlo v roke Vincenza Porta, Giovanni Pardelli-ja in Pietra Baccanella. Zaradi starosti lokala in potrebe po obnovitvi so objavili razpis, katerega je znagal Lodovico Cadorin. Njegova naloga ni bila samo obnova, temveč tudi obogatitev notranjosti. Sprva so naleteli na negodovanje strank in prebivalcev mesta, saj so se zbali za izgled tega slavnega lokala, vendar so kljub vsemu začeli z deli. Notranjsot je razdeljena na različne sale:

a.) Sala degli Uomini Ilustri (slo. Sala ilustriranih moških).

Sala je delo slikarja Giulio Carlini in na njej so uprizorjeni: Goldoni, Marco Polo, Titan, Francesco Morosini, Pietro Orseolo, Andrea Palladio, Benedetto Marcello, Paulo Sarpi, Vettor Pisani ter Enrico Dandolo.
Sala del Senato (slo. Salasenata):
 
Sala je delo slikarja Casa in vsebuje prizore iz sveta umetnosti ter znanosti. Glavna tema je "Napredek in civilizacija med narodi".

b.) Sala Cinese (slo. kitajska sala) in Sala Orientale (slo. Orientalska sala):

Sali sta delo umetnika Pascuti, katerega je inspiriral pogled na ljubezen ter eksotične žene iz daljenga vzhoda.

c.) Sala delle Staggioni (slo. Sala sezon) in Sae degli Specchi (Slo. Sala ogledal):

Sali je okrasil Rota z figurami žensk štirih letnih časih.

d.) Sala Liberty (slo. Sala svobode):

Dodan v 20. stoletju z ročno narejenimi ogledali ter lesenimi dekoracijami.

12. GRAN CAFFE QUADRI

Ristorante Gran Caffè Quadri je nekoliko mlajši od Floriana, vendar tudi zelo pomemben za kulturne ter socialne dogodke na trgu sv. Marka. Prav tako kot v Floranu boste za skodelico capuccina odšteli več kot 20 € v primeru, da vas bo zabavala živa glasba.

Ko je dne 28.05.1775 Giorgio Quadri po daljši odsotnosti prispel v Benetke iz Krfa (Grčije) je takoj čutil izgubo velikega dela teritorijev, kateri so bili stoletja pod Beneško oblastjo. Iz Krfa je pripeljal ženo Naxino, katera je dobila idejo, da bi s pomočjo "kuhane črne vode" družinsko bogastvo investirali v odprtje lokala v Benetkah.

Ker se je Turški vpliv dodobra vsidral v navade domačinov (na dan ko je Giorgo Quadri odprl svoj lokal je bilo v Benetkah že 208 lokalov, kjer so prodalaji kavo). Že takrat pomembna in draga lokacija pod starimi prokuracijami (na vogalu podhoda "sottoporteggio dei Dai") so kupili star lokal "Il Rimedio", kjer so točili vino Malvazijo.

Leta 1830 sta brata Viarini obnovila lokal ter mu dala nov izgled. V prvem nadstropju so odprli celo majhno restavracijo. Notranjost je dekorirana s paselnimi odtenki svetlo zelene ter rumene barve katere obdajajo slike slavnega slikarja Giuseppe Ponga. Prizori slik slikarja Ponga ponazarjajo modo iz tistih časov ter slike Pietra Longhi slike vsakdanjega življenja.

Lokal je imel čast služiti sledeče slavne osebe: Stendhal, Lord Byron, Alexandre Dumas, Wagner ter Marcel Proust. Iz novejše zgodovine velja omeniti: Mikhail Gorbacov, Mitterand, Woody Allen ter mnogo drugih igralcev, kateri obiščejo Benetke med filmskim festivalom.
 
Za razliko od ostalih lokalov, je Quadri danes poleg lokala z odlično kavo tudi zelo dobra (in še dražja) restavracija.

Palača / Palazzo Grassi je poznana tudi kot Palazzo Grassi Stucky je lep primer klasicističnega stila v mestuter kot taka kaže svoj kontrast od baročnih stavb. Nahaja se ob Canale Grande. Eno večjih del arhitekta Giorgo Massari. Stavba je kot ena od kasnejših stavb na najlepši vodni ulici na svetu zgrajena med 1748 ter 1772.

ZGODOVINA PALAČE GRASSI

Kot ena od novejših stavb na Canale grande s svojim akademsko-klasisističnim stilom strogo odstopa od ostalih baročnih ter romantičnih palač. Stroga formalna fasada je narejena iz belega marmorja z manjkajočim, vendar tipičnim dostopom do stavbe. Stavbo je zgradila družina Grassi ter je prodala avtomobilskemu gigantu FIAT leta 1983 pod vodstvom pokojnega direktorja Gianni Agnelli. Pod vodstvom ekipe Antonio Foscari Widmann Rezzonico (lastnikov vile fscari) so jo temeljito prenovili in v njej so danes najrazličnejše razstave. Do dandanes je uporabljena kot umetnostna galerija.
 
Med leti 1984 - 1990 jo je vodil pokojni arhitekt Pontus Hulten (21.06.1924 - 26.10.2066) ter v njenem okrilju vodil gledališče s 600 mesti.
 
Danes je lastnik stavbe 34. najbogatejši zemljan Francois Pinault (lastnik tovarne Converse, Samsonite, ameriškega smučišča Vail v Koloradu, ect...). V zadnjem času je družina Grassi s prebivališčem v New Yorku pokazala interes do stavbe z namenom, da jo spremenijo v muzej umetnosti.

TRENUTNA RAZSTAVA V PALAČI GRASSI - ITALICS

V treh nadstropjih palače Grassi v obdobju med 27.09.2008 ter 22.03.2009 poteka razstava pod imenom ITALICS. Namen je pokazati umetnost Italije med tradicijo in evolucijo v letih 1968 ter 2008.
 
Urnik:
Vsak dan 10:00 - 19:00 (zadnji vstop ob 18:00)
Zaprto vsak torek ter 24.12, 25.12, 31.12 ter 01.01
 
Vstopnina:
Odrasli: 15 € z audiovodičem / 10 € brez audiovodiča
Otroci 07 - 18 (študenti do 26): 10 € z audiovodičem / 6 € brez audiovodiča
Otroci do 7 let brezplačno
Adioguide je v italjanskem, angleškem ter francoskem jeziku

Cerkev San Moise (ali San Moise Profeta) je cerkev posvečena Mojsesu, saj so Benečani (podobno kot Bizantinci) v 10. stoletju večino svojih cerkva posvetili svetnikom iz židovske stare zaveze kar pomeni, da cerkve niso posvečene katolikom, temveč židom.

Prvotna cerkev na današnjem trgu San Moise se je imenovala San Vittore. Zgrajena je bila v 8. stoletju.
 
Današnja cerkev je deloma posvečena Moise-ju Venier, saj je on plačal njeno obnovo v 9. stoletju. Celotna spredjna fasada je dekorirana v baročnem stilu.
 
Cerkev, kot jo vidimo danes je bila zgrajena leta 1628 z pretirano okrašeno fasado iz leta 1668. Javne skulpture so bile prepovedane, zato so bogate beneške družine z namenom da svojo prisotnost v mestu za vedno zapečatijo plačale izdelavo fasad cerkva in tako izdelovalce prisilile, da njihove podobe vgradijo v fasade cerkva. Poleg svojih prispodob je družina Fini na fasadi cerkve želela pokazati burno zgodovino cerkve in za izvajalca najela arhitekta Alessandra Tremignon.
 
Zaradi slabe izdelave fasade se je nekoč zgodilo, da je bilo na tleh pred cerkvijo več smeti, odpadlih kamnov ter razbitih skulptur kot na fasadi sami.
 
V notranjosti dominira ogromen oltar s katerim je Meyring želel ponazoriti Goro Sinai ter Mojsesa kako prejema 10 božjih zapovedi. Poleg tega je v cerkvi tudi lepa zbirka umetnika Tintoretto ter slika "umivanje nog".
 
John Law, glavni krivec za propad podjetja Mississippi Company (podjetje, katero je v sredini 18. stoletja dobilo monopol za trgovanje med Francijo ter Severno Ameriko), je pokopan v cerkvi.

Palača Contarini del Bovolo se nahaja med mostom Rialto ter trgom Sv. Marka. Zgrajena v 15. stoletju je danes v slabem stanju. Slavna je zaradi svojih zunanjih stopnic, katere spominjajo na spiralo, kar Bovolo tudi pomeni. Od Campo (trga) Manin  je pot proti palači dobro označena.

Stopnišče, katero je danes obiskovalcem bolj pomembno kot palača sama nudi obiskovalcu čudovit pogled na Sestiere San Marco (predel sv. Marka).
 
Palača je bila dom družine Contarini. Leta 1499 je Pietro Contarini dogradil stavbo z arkadami in stopniščem in tako spremenil njen zunanji videz. Legenda pravi, da se je po končani gradnji palače odpravil na dopust in svojemu arhitektu naročil, da zgradi lepo stopnišče. Le-ta si je dal duška in ponovil vzorec arkad na zunanjem stopnišču in tako dal stavbi unikaten videz.
 
V 19. stoletju je za krajši čas služila kot hotel.
 
Stavba je danes v lasti inštituta za obnovo in zgodovino.

Gledališče La Fenice (Feniks) je operna hiša v Benetkah blizu cerkve San Moise. Slovi kot ena najpomembnejših gledališč v Evropi, v katerem se je odvijala marsikatera premiera. Burna zgodovina gledališča je doživela vrhunec 29.12.96, ko so ga namerno požgali ter l. 2003 ponovno odprli...

Ime La Fenice ponazarja vlogo opernega podjetja in vzpon iz saj po opustošenju dveh predhodnih gledališč (enkrat zaradi požara, drugič zaradi pravnih težav). Po njeni prvotni otvoritvi so jo že dvakrat obnavljali zaradi požara.

Prvo gledališče

Leta 1774 je gledališče "San Benedetto" zgorelo. Takrat je slovelo kot vodilno beneško gledališče. Lastniki, družina Venier, so ga obnovili takoj po dobljeni tožbi proti podjetju, kateremu so ga dali v upravljanje. Sodišče je odločilo družini v prid. Posledično je podjetje na trgu San Fantin ustanovilo in zgradilo novo gledališče.

Gradnja je pričela junija 1790, končala pa maja 1792. Poimenovali so ga "La Fenice" v znak preživetja  požara in izgube tožbe proti družini Venier. Otvoritev je doživela 16.05.1792 z opero avtorja Giovanni Paisello "Giucchi di Agrigento".

Že od začetka 19. stoletja je gledallišče La Fenice dobilo visoko evropsko priznanje. V njem so uprizarjali dela poznanih umetnikov: Rossini, Bellini, Donizetti, ter ostali...

Drugo gledališče

Decembra 1836 je požar uničil celotno stavbo. Brata Tommasso Meduna in Giambattista Meduna (poznana arhitekta) sta vodila obnovo. Na večer 26.12.1837 je gledališče že gostilo svoje pre goste po obnovi. 
Giuseppe Verdi je začel svoje sodelovanje leta 1844 s predstavo Ermani med trajanjem beneškega karnevala. V času naslednjih 13 let so v gledališču La Fenice gostili premiere predstav ter oper: Attila, Rigoletto, La Traviata ter Simon Boccanegra.

Med prvo svetovno vojno so gledališče zaprli. Po otvoritvi je bilo gledališče zelo dejavno ter posledično privabilo marsikaterega pevca ter dirigenta. Leta 1930 so v Benetkah odprli prvi Bienale (dvoletna razstava moderne umetnosti) ter tako privabili komponiste kot so Stravinsky, Britten, Berio, Nono ter Bussotti.

29. Januarja 1996 je bilo gledališče popolnoma uničeno zaradi požara. Glede na okoliščine so lokalne oblasti posumile na požig. Sodišče je sum potrdilo marca 2001, ko so obsodili elektro podjetje v lasti Enrica Carello. Skupaj z nečakom Massimiliano Marchetti je bil obsojen na sedem let zapora. Po pobegu so ju deloma pomilostili na skupno šest let zapora.

La Fenice danes

Po večkratni zamudi so gledališče le začeli obnavljati leta 2001. Po 650 dneh trdega dela si je ekipa 200 ljudi oddahnila. Gradbinci, umetniki, tesarji ter ostali rokodelci so notranjost gledališča obnovili v prvotni blišč. Edina zamera, katera je doletela pleskarje je, da so uporabili prežive barve, katere pa naj bi s časom zbledele. Ocena obnove: 90.000.000 €.

Sestiere San Polo je dobil svoje ime po cerkvi San Polo. Je najmanjši sestier, vendar istočasno najstarejši, saj so ga Veneti začeli naseljevati že v 9. stoletju. Od leta 1097 velja za mestno tržnico. Glavni vstop v San Polo je most Rialto. V zahodnem delu prevladujejo cerkve, v vzhodnem palače in manjše hiše.

Bazilika, poimenovana tudi samo Frari, je ena od znamenitejših cerkva v mestu. Dodeljen ji je status mini-bazilike. Stoji na istoimenskem trgu (Campo dei Frari) v središču sestiera San Polo. Bazilika je posvečena Vnebovzetju Device Beate.

Frančiškanom je bila leta 1250 dodeljena pravica zgraditi cerkev na tem mestu, vendar je niso dokončali vse do 1338. Delo so takoj začeli na večjem nadomestku (današnji tloris). Končali so jo po celem stoletju dela. Zvonik je drugi najvišji v mestu (takoj po zvoniku sv. Marka), končan leta 1396.
 
Bazilika je zgrajena iz opeke ter je ena od treh cerkva v mestu v Italjanski gotiki. Kot pri marsikateri drugi cerkvi v mestu je njena zunanjost pusta. V notranjosti je še edina stoječa lesena konstukcija za molitve v Benetkah.
 
Bazilika Frari pripada župniji San Polo -Santa Croce - Dorsoduro. Ostale cerkve iz omenjene župnije so San Barnaba, San Ludovico Vescovo, Santa Maria del Soccorso ter Santa Margherita.

Prostitucija v Benetkah je vedno igrala pomebno vlogo. V 15 stoletju je senat določil del mesta, kjer so prostitutke lahko opravljale svojo dejavnost. Svoje telo so morale razkazovati v vitrinah. Izven vitrin so določili en sam most, kjer so se deklice lahko razkazovale. Le-ta se je imenoval "Ponte delle Tette".

Most Ponte delle Tette se nahaja v delu mesta San Cassiano, točneje v predelu Le Carampane, ki združuje mestni šestini (sestier-a) San Croce in San Polo (bližina mostu Rialto). Zgodovina imena je zelo nenavadna, vendar enostavna. Le Carampane je bila ena izmed Beneških četrti v kateri so se morale vse do XV. stoletja, po zakonskem določilu o javnem redu, združevati prostitutke. Da bi le te pritegnile pozornost so razkazovale vse svoje lepote in posledično tudi pridobile stranke, posedale so na okenskih policah z razgaljenim oprsjem in z visečimi nogami. Velikokrat so pa kar s popolnoma golimi telesi stale ob odprtih oknih. Vse to se je dogajalo ravno nad omenjenim mostom.
 
Zgodovina pravi, da je bilo to vedenje dovoljeno zaradi sklepa iz XV. Stoletja (le ta ni bil nikoli razkrit), kateri jih je spodbujal k takemu vedenju. Razlog za ta sklep je bil določen zaradi množičnega pojava homoseksualnosti, kateri je postal tudi problem na državnem nivoju. Ravno na to temo je razkritih veliko dosjejev o najznamenitejših sodniških obrav zaradi homoseksualnosti. Kot najhujša primera navajajo Francesca Cercata.

V Benetkah Campo San Polo uvrščajo kot drugi največji trg, takoj za trgom sv. Marka. Danes se na njemu (v poletnih mesecih) odvijajo kino predstave, v preteklosti pa so organizirali tudi bikoborbe, plese ter ognjemete.

Campo San Polo se nahaja kakih sto metrov od križišča med Canale Grande ter Canale San Polo. Trgovci iz Firenc so na tem trgu organizirali svoj karneval leta 1497 ter tako dali lokalnim trgovcem idejo, da prodajajo maske ter kostume v času karnevala.

Zgodovina trga San Polo

V 15. stoletju je ekscentrični Brat Santo zažgal svoj denar z željo, da pokaže, da je bogasto plitko.
Plačani morilec je na tem trgu umoril misleca iz Firenc - Lorenza de Medici leta 154. Lorenzo se je skril v Benetkah po umoru svojega bivšega prijatelja, avtokratičnega Vojvodo Firenc v prepričanju, da je oskrunil človeško svobodo.

Cerkev Sv. Polo

Cerkev je "kreacija" iz 19. stoletja, kot jo radi poimenujejo domačini. Predhodnico iz 15. stoletja so obnovili ter adaptirali do mere, da je od nje ostalo bore malo. Na srečo so v notranjosti orhanili del umetnin iz 14. stoletja, uključojč tudi Križ, delo Giandomenica Tiepola. Danes ga hranijo v oratoriju. Omenjene slike so omembe vredne, saj so jih v 18. stoletju dopolnili z Beneškimi ozadji s podobami bogatih prebivalcev v najboljših oblačilih, s čimer so poskušali prikazati drug zorni kot na Kristusa ter njegovo mučenje. Kot kontrast Tintorettova interpretacija Zadnje večerje ponazarja vrnitev Kristusa v dvorano ter karanje svojih varovancev zaradi primanjkovanja zaupanja.

Cerkev San Polo je ena od treh cerkva v Benetkah, ki ponazarja kobilico ladje na stropu. To je tudi edini del, ki je ostal od prvotne cerkve po adaptacijah v 19. stoletju.

Zvonik iz 14. stoletja je pomemben zaradi skulptur v pritličju: Dva leva ponazarjata posledice nespoštovanja pravil v Benetkah: Prvi lev ima v ustih človeško glavo, drugi pa golta kačo. Kača je prispodoba za Doža Marino Faliero leta 1335, ko je želel prevzeti abolutno oblast v mestu ter uničiti senat. Namesto oblasti mu je sodišče (s podporo ljudstva) dodelilo obglavljenje. Kljub vsemu se je Faliero v zgodovino zapisal kot najbolj slaven Dož. Kljub temu, da so vse njegove slike ter ostala dela zažgali, je njegova življenska pot navdihnila Byrona, da napiše spev o njemu. Kasneje je v 19. stoletju francoski umetnik Delacroix narisal celo sliko (zgoraj desno).

Človeška glava v prvem levu naj bi pripadala Francescu Bussoni, naivnemu plačancu. Legenda pravi, da naj bi bil, tudi po zaprisegi v Beneški vojski, veren samo najboljšemu plačniku. Ulovili ter obglavili so ga 05. maja 1432.

Cerkev San Giacomo di Rialto je proglašena za najstarejšo cerkev v Benetkah. Kot že ime pove, se cerkev nahaja v neposredni bližini mosta Rialto - takoj po vstopu v sestiere San Polo zavijete levo od mosta Rialto. Predvidevajo, da je bila zgrajena leta 421, vendar trenutna podoba izvira iz 16. in 17. stoletja.

Cerkev ima nadimek San Giacometo. Zadnja beseda Rialto v uradnem imenu San Giacomo di Rialto je bila dodana, da bi cerkev ločili do cerkve San Giacomo dallOrio v sestieru Santa Croce. Po pričevanju je bila to prva ter najstarejša cerkev v mestu - v obdobju, ko se je mesto Benetke še imenovalo Rivus altus (kasneje Rialto).
 
Današnja podoba izvira iz 16. ter 17. stoletja, vendar je svojo zadnjo temeljito prenovo doživela leta 1601, ko je Dož Marino Grimani naročil obnovo po uničujočem požaru leta 1513. V tem času so tudi nadgradili temelje ter dvignili trg ter posledično zaščitili cerkev od poplav (aqua alta). Zvonik je del cerkve ter oblikovan v obliki jadra. Pročelje krasi ura, postavljena za potrebe takratne tržnice. Vhod v cerkev je en od zadnjih obstoječih gotskih umetnin v mestu.
 
Glavna naloga cerkve je bil doprinos k poštenosti med trgovci na trgu.

Sestiere Santa Croce je severovzhodni del mesta. Zgodovinsko je razdeljen v dva dela: stari del, kateri se je razvijal z ostalimi deli mesta ter zahodni (novi) otoki, katere so zgradili za potrebe parkirišč in avtobusne postaje (Tronchetto in Piazzale Roma).

Veličastna Beneška zgradba, zgrajena leta 1478, delo znanega italijanskega arhitekta Bartolomea Bon, je sestavljena iz dveh nadstropij, v katerih se nahajajo bogato poslikane stene, ki veljajo v Benetkah isto kot Sikstinska kapela v Rimu.

Med umetniškimi deli boste med drugimi prepoznali tudi sliko Marijinega vnebovzetja in Zadnje večerje. Scuola Grande di San Rocco se nahaja v Campo San Rocco v Benetkah, na Santa Croce 3052.

Zgodovina
 
Šola Scuola Grande di San Rocco je bila ustanovljena s strani dobrih Benečanov leta 1478 in je postajala vedno bolj uspešna proti letu 1515.
Nahaja se ob cerkvi San Rocco, svetemu kraju v katerem so ljudje prosili za milost med prvo epidemijo kuge  v XV stoletju. Posvečena Svetemu Roccu, zaščitniku žrtev kuge, je bila zgrajena na tleh cerkve San Pantalon in bazilike Santa Maria Gloriosa dei Frari. 11. Januarja 1517 je bil projekt zaupan Bartolomeju Bon, čeprav nekateri pripisujejo delo njegovemu sinu Pietru Bon.
 
Projekt je bil podoben ostalim beneškim šolam in je bil sestavljen iz dveh sob, eno v prvem in eno v drugem nadstropju. Soba Terrena (slo. v pritličju) je bila sestavljena iz treh obokov. Od tu je bil vhod na polje in dostop v višjo sobo.
Na sredini dvorane je logotip združenja CONFRATELLI, v zgornji hali je stal lesen oltar. Od tu je omogočen dostop do Salle dellAlbergo, kjer so se srečale Banka in Zonta. V letu 1489 je Šola začela z izgradnjo cerkve San Rocco...
 
Umetnost

Leta 1564 je Tintoretto okrasil šolo. Vsa dela pripadajo njemu ali od njegovim študentom, običajno narejena v čast Sali dellAlbergo. Čudovita platna izdelana v treh Salah med letom 1564 in 1588 predstavljajo za Benetke isto kot predstavlja Sikstinska kapela za Rim.
 
Glavna dela so:

• Sala Terrena: LAnnunciazione
• LAdorazione dei Magi
• La Fuga v Egiptu
• STRAGE nedolžnih
• Predstavitev v templju
• Marijino nebovzetje

 
Blizu oken na koncu hale, dve Sveti:

• Sveta Marija Egiziaca
• Sveta Magdalena

 
Zgornja hala:

• Mojzes spremeni vodo v kamen
• čudež bronastega strupa
• Padec MANNE
• Zadnja večerja
• množenje kruha in rib
• Mojzes rešen iz vode,
• Izakovo križanje

 
Hala dell Albergo:

• Sveti Jakob Evangelist
• Sveti Marko
• Sveti Teodor

Fondaco dei Turchi - Turška hiša je bila zgrajena v 13. stoletju, času močne povezave med Beneško republiko ter Turki. Služila je kot trgovalno središče za robo, pripeljano iz bližnjega vzhoda. Poleg tržnice ter skladišča so v višjih nadstropjih imeli tudi stanovanja ter sobe za tuške trgovce ter pomorce.

Fondaco dei Turchi

Palača, imenovana v beneškem dialektu Fontego dei Turchi (slo. Turški motel) je bizantinska palača na Canale Grande.

Zgodovina

Palačo je v prvi polovici 13. stoletja zgradil Giacomo Palmier, begunec iz Pesara. Beneška oblast jo je kupila leta 1381 za Ferrarskega vojvodo, Niccolo II dEste. Takoj po izgraditvi je palača dlje časa služila kot dom (hotel) marsikateremu pomembnemu obiskovalcu.

Turški geto

Od začetka 17. stoletja do 1838 je palača služila kot več namenska stavba (med drugim tudi geto) za prišleke iz Otomanskega imperija. V stabi so imeli prostore namenjene za najrazličnejše funkcije: prenočevanje, skladiščenje robe ter tržnica za prodajo - vse izključno za Turke.
 
Prebivalci so dobili tudi določene omejitve; zaradi časa kuge ter izgube tržišča, so Benečani Turkom omejili gibanje po mestu:

• določene so bile ure, kadar so lahko prebivalci zapustili palačo in koliko ur so lahko ostali zunaj
• kaj in kdaj so lahko prodajali
• trgovanje so omejili na: vosek, olje, volna

 
Tudi po prevzemu mesta s strani Napoleona leta 1797 so Turki še naprej prebivali v palači vse do 1838.

Zaradi dotrajanosti so palačo med leti 1860 in 1880 obnovili . V tem času so stavbi dogradili tudi stolpa na vsaki strani palače ter tako povečali bivalne prostore.

Palača danes

Med 1890 ter 1923 je bila palača dom razstavi Museo Correr, katero so kasneje preselili na trg. Sv. Marka - v stavbo Ala Napoleonica. Danes palača služi za Museo di Storia Naturale di Venezia (slo. Naravni muzer Beneške zgodovine) z zbirko flore ter favne, fosilov ter manjši akvarij.

Sestiere Dorsoduro je dobil svoj naziv po "trdi zemlji". Del Benetk vključuje tudi oddaljena otoka Giudecca in Sacca Fisola. Glavni kanal v predelu je Giudecca, kateri ločuje istoimenski otok od centralnega dela mesta. Kot glavno znamenitost velja omeniti cerkev Santa Maria della Salute.

Bazilika Santa Maria della Salute je bila zgrajena v 16. stoletju. Med širjenjem hude epidemije kuge, katera je pobila skoraj tretjino prebivalstva, je arhitekt Baldassare Loghena dobil nalogo, da zgradi najlepšo baročno cerkev v mestu. Končal jo je leta 1681 (eno leto pred smrtijo).

Cerkev je danes v mestu splošno znana kot Salute. Nahaja se na ozkem polotoku, ki deli bazen Sv. Marka na sva manjša kanala - Canale Grande ter Canale Giudecca. V mestu je uvrščena med manjpomembne cerkve, vendar je še vedno ena od najbolj fotografiranih cerkva v Italiji.

1. ZGODOVINA 

Kmalu po prvi veliki epidemiji kuge, je Benetke v l. 1630-31 prizadela še ena, katera je terjala tretjino vseh beneških življenj. V pičlih 17 mesecih je umrlo okoli 80.000 ljudi; samo novembra jih je umrlo 12.000; tudi do 600 na dan... Čolnarji so glasno pozivali, naj se trupla odvržejo čez okna v kanale, da bi jih odpeljali iz mesta... Dokler je mesto še preštevalo žrtve „črne smrti", je 22. oktobra 1630 Senat določil, da bodo v znak hvaležnosti za konec hude bolezni postavili tempelj Devici Mariji. Zbirali so ponudbe z natečajem in med 11 predlaganimi projekti so nalogo zaupali neznanemu Palladijevemu učencu, 26-letnemu Longheni.

V razpisu so tekmovali arhitekti:

• Baldassare Longhena (zmagovalec razpisa)
• Zambattista Rubertini (izbran v ožji krog z načrtom il Fracao)
• Antonio Smeraldi (izbran v ožji krog)
• Alessandro Carotari
• Matteo Ognoli
• Berteo Belli

 
Kljub temu, da je cerkev zgradil (in končal) arkitekt Baldassare Loghena leto pred svojo smrtjo Benečani vidijo v cerkvi močan vpliv Palladijevega klasicizma.
 
Baldassare Longhena je predstavil svoje delo kot „deviško" - istočasno posvečeno Devici Mariji kot tudi še nikoli videno na območju Benetk ali Italije, v obliki rotonde ali krone. Izbrana je bila prestižna lokacija ob Canalu Grande, da bi bil omogočen čim lažji dostop bodočim cerkvenim procesijam. Pred pričetkom gradnje so podrli samostan in cerkev Svete Trojice, da bi naredili prostor za nov objekt. Z gradbenimi deli so pričeli 25. marca, na dan, veljaven kot začetek stvarjenja sveta, kot dan križanja ter kot uradni dan ustanovitve Benetk l. 421. Gradnja je trajala do 1687, pet let po smrti njenega graditelja.
Longhena je postavil temelje v morsko dno - po beneški gradbeni tradiciji je uporabil 7-8 m dolge hrastove kole, katere so potisnili v mehki pesek v katerem so, sčasoma, okameneli. Bilo jih je točno 1,156.627! Nad njimi je zrasla stopničasta ploščad in na njej osmerokotna cerkev iz „marmorina" (opeke preoblečene z marmornim prahom) in belega istrskega marmorja, velikosti 40 x 40 m in višine 47 m. Osem visokih stebrov nosi velikansko kamnito kupolo. Čeprav so nasprotniki Longhenovega „modernega" projekta trdili, da je kupola prevelika in da se bo zrušila, se to ni zgodilo.

Za razbremenitev teže kupole je Longhena na zunanji strani postavil marmorne spirale, katere prevzemajo dober del njene teže nase - do takrat še nikoli uporabljena tehnika. Bela, čista, elegantna zunanjost je očesu ponudila popolnoma nov pogled na beneški videz in je postala ena od nepogrešljivih znamenitosti Benetk, ki je nudila inspiracijo mnogim umetnikom. Razen, da zgleda kot krona, nekatere spominja še na relikvarij, ciborij ali obrnjeni kelih...

Dokler je zunanjost tipično baročna, oktagonalna notranjost nosi predvsem bizantinska odličja. Polna je marijanskih simbolov, kupola predstavlja Marijino krono, osem stebrov pa osem točk njene simbolične zvezde. Na baročnem oltarju je avtentična bizantinska ikona Črne Device z otrokom. Notranjost krasijo slike Tiziana, Tintoretta in Varotarija.

Vsakega 21. novembra se procesija največjih državnih dostojanstvenikov napoti od Trga sv. Marka proti Sveti Mariji Zdravja in prečka Canale Grande čez posebej pripravljen pontonski most. Ta dan je eden največjih praznikov za Benečane, ko se pred cerkvijo postavijo stojnice s tipičnimi domačimi dobrotami. Sama cerkev je med najbolj priljubljenimi in domačini jo poimenujejo enostavno La Salute (Zdravje). 

Zanimivost

Govorilo se je, da je Longhena verjetno rojen v Brescii, čeprav o tem ni nobenih dokumentov. Njegov oče naj bi se klical Melchisedec, kar je nakazovalo na judovsko poreklo družine. Odličen matematik, Longhena je preučeval kabalo, stari hebrejski nauk, kateri išče ezoterično zvez med večnim Stvarnikom in minljivim življenjem. Tako je spoznal tudi  numerologijo, katero je dobesedno vzidal v svojo največjo mojstrovino, cerkev Svete Marije Zdravja - vse razmere in proporce te stavbe se vrtijo okoli dveh številk: 8 (simbol brezkončnosti, večnega življenja ter vstajenja) in 11 (Bog in 10 Božjih zapovedi). Npr., cerkev ima dolžino 121 čevljev (1 čevelj = 34,7 cm) oz. 11 x 11; širina oltarja je 88 čevljev oz. 11 x 8; vsaka izmed osmih (8) stranic ima 44 čevljev oz. 4 x 11; celo razdalja od kanala do cerkve je 44 čevljev! Očitno je, da je Baldassare Longhena uporabil svoje poznavanje kabale, da bi s tematsko-inovativnim pristopom dobil izjemno pravilno oblikovano cerkev ter ustvaril arhitekturno predispozicijo za eno izmed najbolj cenjenih zgradb v zgodovini.

2. OBLIKA

Santa Maria della Salute je osmerokotna cerkev, zgrajena iz istrskega marmorja ter marmorina (opeka prekrita z marmornatim peskom). Kljub njeni markantni zunanjosti je notranjost še bolj povdarjena. Osmerkotna notranjost ima obroče, kateri dokazujejo bizantinski vpliv, kot jo ima tudi cerkev San Vitale. Centralna ladja je bila za tiste čase novost, saj na centralnem balhadinu stoji vrsta svetnikov. Celotna cerkev je polna Marijinih simbolov:

• glavna kupola predstavlja njeno krono
• jamnata notranjost njen nosečniški trebuh
• osmerokotnik prestavlja Marijino zvezdo

Cerkev Il Redentore je ena od glavnih cerkva Andrea Palladio. Zgrajena kot zahvala bogu za konec kuge v letih 1575 ter 1576, v kateri je umrlo cca. 46.000 prebivalcev (25-30%). Dela so začela l. 1577, posvečena l. 1592. Uradno ime je Chiesa del Santissimo Redentore (Cerkev najbolj svetega Odrešenika)

Cerkev se nahaja na otoku Guidecca. Med hojo od pristanišča San Basilio do prvega zavoja proti trgu sv. Marka je odlično vidna vsakemu obiskovalcu. Dober pogled na cerkev se pojavi zopet na obalnem delu trga Sv. Marka. 
 
Vsako leto se je dož s svojimi senatorji sprehodil čez posebaj zgrajen most od obale Zattere do otoka Giudecca ter se udeležil maše v cerkvi Il Redentore. Do danes se Festa del Redentore en glavnih festivalov v Beneškem koledarju (praznuje se ga 3. nedeljo v juliju).
 
Cerkev sama ima eno najbolj prominentnih lokacij Palladijevih del v mestu ter se smatra kot njegovo življenjsko delo. Visoko, belo stavo krasi spomenik Odrešenika. Na fasadi sta dva trikotničasta okrasa - večji nad manjšim. Okras naj bi bil pečat, ki ga je cerkev San Francesco della Vigna (sestiere Castello) pustila na Palladia. Obliko je marsikateri umetnik ter arhitekt uporabljal naslednji dve stoletji v mestu.
 
Upoštevajoč dejstvo, da cerkev kljub letom gradnje ni kasično zgrajena, je marsikateri kritik ocenil da ima močan turški vpliv. Kot romarska cerkev bi morala imati visoko shilueto, vendar je bil to prevelik izziv za Palladiov klasičen stil. Rezultat je raznovrstna stavba z belim žbukom ter sivim kamnom v notranjosti v kombinaciji z križanimi dekoracijami.
 
Cerkev vsebuje dela raznoraznik slikarjev:

• Francesco Bassano
• Lazzaro Bastiani
• Carlo Saraceni
• Leandro Bassano
• Palma ml.
• Jacopo Bassano
• Francesco Bissolo
• Rocco Marconi
• Paolo Veronese
• Alvise Vivarini
• ter celotna zbirka Tintoretta

 
Krstilnica tudi vsebuje serijo voščenih glav iz Frančiškanskih redov iz leta 1710.

Na zahodni strani otoka Giudecca (slo. Židovski otok) se nahaja ena najbolj netipičnih stavb v Benetkah - Molino Stucky. Danes palača gosti enega najbolj slavnih hotelov v mestu: Hilton Molino Stucky. Stavba ima (kljub relativni mladosti) burno preteklost.

Stavba je bila zgrajena leta 1895 (skoraj 100 let po propadu Republike) v tipičnem neogotskem stilu. Služila je izključno za industrijske namene. Ime je dobila po Švicarski družini Stucky (finačnemu svetovalcu, priseljencu). Stavbo je dal zgraditi Giovanni Stucky, čigar oče se je priselil v Benetke po poroki z Benečanko iz družine Forti. Stavbo je narisal arhitekt Ernst Wullenkopf.
 
Mulino (slo. mlin) je bil največji na Jadranu in je deloval na principu plime ter oseke v laguni. V najboljših časih je v stavbi delalo do 1.500 oseb. Rezultat: 2.500 kvintalov moke na dan. Zaradi nesreče pri delu leta 1910 je mlin prišel na slab glas ter neusmiljena konkurenca je lastnika prisilila v zaprtje leta 1955.
 
Stavba je od propada tovarne do leta 1994 samevala in propadala, ko jo je družba Acqua Pia Antica Marcia prevzela ter deloma obnovila. Znotraj so naredili muzej ter manjši kongresni center. Leta 2000 je družba podpisala pismo o nameri prodaje hotelski verigi Hilton. Ko se v začetku aprila leta 2003 delavci začeli z obnovo ter adaptacijo za izgradnjo hotela, je stavba "pod čudnimi okoliščinami" zgorela.
 
Kljub vsemu, so hotel leta 2007 odprli in danes ponuja svojim petičnim obiskovalcem bazen na strehi hotela ter unikaten pogled na celotno laguno (zaradi višine).

Cerkev San Sebastiano je dom znanega slikarja Paolo Caliari - poznan kot Veronese. V cerkvi se nahaja njegovo najbolj pomembno zaključeno slikarsko delo. Zgrajena v 15. stoletju, ter končana do leta 1506, ko je dobila podobo, katero je ohranila do danes. Nahaja se v neposredni bližini pristanišča San Basilio.

Cerkev je dokaj nepoznana turistom, vendar udeležencem naših izletov prava poslastica. Nahaja se v neposredni bližini pristanišča San Basilio, zato toplo priporočamo ogled pred zaključkom dneva ter vkrcanjem na ladjo za povratek domov.
 
Cerkev je zgradil znan arhitekt mostu Rialto, Antonio Abbondi (nadimek Scarpagnino) v 16. stoletju. Bolj kot sama stavba obiskovalca fascinirajo slike s katerimi so obogatili notranjost.
 
Paolo Caliari je uporabljal žive barve na začetku svoje življenjske poti ter kasneje s pripodobami svetlobe zaključil svoja dela. Zaradi svojega znanja ter priljubljenosti pri Beneški vladi je svoj pečat pustil tudi na Doževi palači.

Otok Giudecca - Židovski otok se nahaja na južnem delu mesta (blizu prinstanišča San Basilio) ter je bil sprva imenovan Spinalunga (slo. dolga hrbtenica) zaradi dolge ter ozke oblike. Novo ime je dobil po židovskem naselju na otoku iz 13. stoletja. Kasneje so otok spremenili v industrijski center s filmskim studijem.

Na kraju, kjer se Canale Grande izliva v Bazen sv. Marka, na koncu sestiera Dorsoduro se nahaja glavna carinarnica Dogana di Mare. Na tem mestu doseže Canale Grande največjo širino - 70m. Krona stavbe, boginja Fortuna, prinaša srečo vsem pomorcem.

Kot veličasten vhod v Canale Grande stoji impozantna Punta della Dogana točno na kraju, kjer so Benečani vse od l. 1414 razkladali ladijske tovore in jih carinili. Današnjo stavbo je 1677 zgradil Giuseppe Benoni, ki jo je okronal tako, da je obnovil ostanke nekdanjega obrambnega stolpa, kjer se delijo vode Canala Grande in Canala della Guidecca. Na njegovem vrhu je postavil dva bronasta kipa velikanov - Atlasov, katera na ramenih nosita pozlačeno kroglo - Svet. Na vrhu Sveta stoji kip Fortune, rimske boginje sreče z zvezanimi očmi in ščitom v rokah. Delo kiparja Bernarda Falcona stoji le na eni nogi in se vrti okoli svoje osi v smeri vetra. Že vrsto stoletij pozdravlja vse obiskovalce Benetk in podarja mirno morje pomorcem.
 
Po eni izmed mnogih beneških legend, v nočeh brez mesečine, se v vodi ob Dogani pojavlja osem-metrska črna pošast s telesom morske kače, glavo konja in belimi zobmi, kot na velikanski žagi... Zadnje videnje sta poročala dva ribiča v tridesetih letih 20. stoletja.
 
Res je, da so Benetke zgrajene na več kot 100-tih otokih ter miljonih lesenih stebrov, vendar je prava osnova za mestni razvoj bila vedno trgovina (danes turizem). Benetke so bile stičišče vzhodnega ter zahodnega sveta. Iz tega kraja so ladje plule proti Sveti deželi ter proti Daljnemu vzhodu.
 
Tovorne ladje so podrobno pregledali v stavbi Punta della Dogana (slo. Carinska točka). Prvotna stavba, zgrajena v 14.stoletju je bila v začetku 17. stoletja zamenjana s stavbo Dogana di Mare (Morska carinarnica). Današnjo stavbo krona zlati globus z boginjo Fortuno na vrhu. Krila boginje so oblikovane kot ladijsko krmilo z namenom da pomorcem pokaže smer vetra.
 
Boginja Fortuna je bila na vhod v Benetke postavljena z namenom, da vsem pomorcem prinese srečo, vojakom zmago v bojnih pohodih, našim (pomorskim) turistom pa veselo raziskovanje mesta.

Dostop

Dostop do carinarnice je od trga sv. Marka možen le z morskim avtobusom (Vaporetto). Do pred kratkim so Benečani nudili prečkanje kanala z traghetti, vendar so to prakso (na žalost) ukinili. 
 

Majhen muzej ob Canale Grande je samo eden od številnih muzejev fundacije Solomon R. Guggenheim. V muzeju se nahaja v glavnem osebna kolekcija Peggy Guggenheim (1898 - 1979), bivše žene umetnika Max Ernest-a ter nečakinja rudarksega magnata Solomon R. Guggenheim.

Prav zaradi omejitve na osebno zbirko muzeja je nekoliko manjša kolekcija od ostalih na svetu znotraj fundacije.
 
Kljub vsemu so predmeti v muzeju dober prikaz ameriških modernistov ter italjanjskih futuristov. Zbirka vsebuje tudi kubizem, nadrealizem ter abstraktni ekspresionizem. Med drugimi lahko najdemo dela umetnikov, kot so Picasso, Dali, Magritte, Brancusi ter Pollock.

Palazzo Venier dei Leoni

Celotna kolekcija ter muzej se nahajajo v Palazzo Venier dei Leoni, nedokončani palači iz 18. stoletja.
Kot je očitno, je dokončano samo prvo nadstropje. V eni od soban lahko najdemo tudi dela hčerke Pegeen Vail. Na dvorišču med obema glavnima stavbama so tudi razne skulpture.
 
Kot najbolj kontroverzno razstavo velja omeniti "Mestni Angel", delo umetnika Marino Marini. Nahaja se pred palačo proti Canale Grande. Govorice so, da je goli ter očitno vzburjeni jahač imel odstranjiv penis, da ne bi užalil pomembnih gostov. Ob napovedi "visokega" obiska so penis začasno odstranili. Zaradi domnevnih kraj penisa so se odločili, da bodo penis navarili na telo in raje pretrpeli komentarje ter kritike.
Peggy Guggenheim kolekcija velja za najbolj pomembno kolekcijo v Italiji za evropsko ter ameriško umetnost prve polovice 20. stoeltja. Ravnatelj muzeja je američan Philip Rylands.

Peggy Guggenhiem (26.08.1898 - 23.12.1979)

je bila poznana zbirateljica umetnosti. Rojena v bogato New Yorško družino kot hčer Benjamina Guggenheim (umrl med potopom Titanica leta 1912). Njen oče je bil Švicarkso-Nemški Žid, mati pa Židinja, Nemka ter Nizozemka. Pri 21. letu starosti je podedovala majhno bogastvo, vendar bistveno manj od svojih bratov.

Palača / Palazzo Dario se nahaja na križišču med Canale Grande ter Rio delle Torreselle. Hrbtni del palače meji na Campiello (slo majhen trg) Barbaro. Palača, zgrajena v Beneški gotiki, je bila leta 1486 dodelana v renesančnem stilu, v 19. stoletju so ji pa dogradili še neo-gotske balkon.

Uradni naslov palače je Dorsoduro 352. Palačo Dario je pričel obnavljati njen lastnik, Goivanni Dario, vzornik Pietra Lombardo, tajnik Beneškega Senata, diplomat ter trgovec. Giovanni Dario je bil poseben poslanec beneškega doža, ki je 1479 v Konstantinopolisu uspel dogovoriti mir s turškim sultanom Mehmetom II. Kot nagrado za zasluge mu je Senat podaril staro gotsko palačo ob Canalu Grande, široko, kot je gondola dolga, za obnovo. Po Dariovi smti 1494 je njegovo nalogo prevzela hčerka Marieta, poročena z Vicenzom Barbaro, sinom lastnika sosednje palače Barbaro v predelu Sv. Vitus. Marietina sinova sta podedovala hišo leta 1522, pred tem si jo je deloma lastil senat za namestitev turških diplomatov. Zadnji lastnik iz družine Barbaro je bil Alessandro Barbaro (1764 - 1839), član najvišjega vladajočega organa Beneške republike, Koncil Desetih ter Svetovalec Aulico iz vrhovnega tribunala Verona. V 19. stoletju so palači dodali neo-gotske balkone. Ozadje palače, katera gleda proti trgu Barbaro je zgrajen v gotskem stilu petega reda.
 
1487 je Dario dokončal obnovo palače v zgodnjem renesančnem slogu. Posebej zanimivo je nesimetrično pročelje, podobno CadOru, v celoti pokrito z istrskim marmorjem, večbarvnimi marmornimi vložki, 80-imi okroglimi medaljoni ter napisom „Genio Urbis Ioannes Dario", s katerim je oddal svojo čast „genialnemu" mestu. V 19. in 20. st. je palača doživela več predelav in obnov.

Veliko tega ne bi bilo povedati o njeni več kot 500-letni zgodovini, če se v tej mali, vendar prekrasni palači ne bi zgodila cela serija nesreč in smrti, s čemer si je pridobila neslaven vzdevek „hiša duhov" ali „prekleta palača".

Giovanni Dario je imel nezakonsko hčerko Marietto, ki je dedovala to palačo in jo prinesla v družino Barbaro, ko se je poročila z Vincenzom Barbarom, ki je postal tudi lastnik palače Dario. Kmalu zatem je bil nasilno izključen iz Velikega sveta, Marietta je umrla za srčno kapjo. Njun sin Giaccomo je bil umorjen kot guverner na Kreti. Dvesto let pozneje je palačo kupil armenski trgovec z diamanti, Arbit Abdoll, ki je izgubil vso premoženje in umrl v revščini. Kmalu so ljudje ugotovili, da se nesreče dogajajo le lastnikom in ne gostom. Edina izjema je v 19. st. bil prijatelj angleškega znanstvenika Rawdon Browna, ki je v palači naredil samomor.

V 20. st. je naslednji lastnik, ameriški nepremičninski magnat Charles Biggs, zaradi javnih zgodb o njegovi homoseksualnosti moral zapustiti Italijo, nakar je njegov ljubimec v Mehiki storil samomor. Grofa Filippa Giordana delle Lanze je v palači s kipcem ubil njegov ljubimec Raul Blasich, kateremu se nato izgubi vsaka sled v Londonu. L. 1981 nasilni smrti ni ušel niti novi lastnik palače, Cristopher „Kit" Lambert, manager svetovno znane rock-skupine „The Who". Prekletstvu ni ušel niti beneški poslovnež Fabrizio Ferrari, kateremu so propadli vsi posli, sestro Nicoletto so pa na kopnem našli nago in umorjeno. Ca Dario je nato kupil Raul Gardini, bogati lastnik italijanske kemične industrije, kateri si je, vpleten v politične spletke in podkupovanja, sodil s pištolo. In nazadnje, znameniti tenor Mario del Monaco, je le za las ušel smrti - ko se je vračal s sestanka, na katerem se je pogajal za nakup palače Dario, se mu je zgodila prometna nesreča, v kateri je bil hudo poškodovan. Takoj je odstopil od nameravanega nakupa, od tedaj je pa Ca Dario še vedno naprodaj...

Slučajnost? Nobeden ne ve... Če je res, da vsaka beneška palača nosi v sebi breme preteklih časov, potem se to v nobeni ne manifestira na tako grob način, kot v Palači Dario. In tisti napis na pročelju „Urbis Genio Ioannes Dario"? Če se ga prebere kot anagram, se dobi sporočilo „Sub Ruina Insidiosa Genero" - nesreča tistim, ki pod to streho bivajo...

Sestiere Cannaregio se nahaja na severnem delu mesta. V njem prebiva 20.000 prebivalcev. Svoje ime je dobil po istoimenskem kanalu, kateri je bil (do izgradnje železniške povezave) glavni vhod za obiskovalce iz kopnega. Poznan po proizvodnji, železarstvu ter kasnejšem razvoju židovskega Geta (it. Ghetto).

Palača Ca d'Oro (pravilno Palazzo Santa Sofia) je ocenjen kot najlepša palača na Canale Grande. Je ena od starejših palač v mestu. Že od samega začetka so jo poimenovali Ca d'Oro (slo. Zlata Palača) in sicer zaradi blišča ter sijaja na fasadi.

V zgodovini so jo krasile tudi polikromatske barve, katere so pa s časom zbledele.

Palača je bila zgrajena za družino Contarini med 1428 ter 1430. Iz omenjene družine je vladalo Benetke osem dožev v obdobju med 1043 ter 1676. Med vladanjem je vsak Dož zapustil palačo ter se za čas vladanja preselil v Doževo Palačo na trgu sv. Marka.
 
Arhitekta palače Ca dOro sta bila Giovanni Bon ter sin Bartolomeo Bon. Na palači sta pustila močan gotski pečat. Svoj stil sta najbolje izrazila na današnji podobi Doževe Palače ter se posebaj Porta della Carta (slo. Vrata kart) s spomenikom sodbe Solomona.
 
Osnovna fasada pročelja s pogledom na Canale Grande je zgrajena v značilnem rožnatem gotskem stilu arhitekta Bon. V podobnem stilu sta zgrajeni tudi cerkvi Palazzo Barbaro ter Palazzo Gustinian. Ta elegantna linija treh palač je bila zelo priljubljena med beneškimi arhitekti. Opustili so jo šele na koncu 16. stoletja ob uveljavitvi baročnega stila.
 
Benešk gotski stil je imel močan vpliv s strani Biznatinskega. V palači Ca dOro je pritličje zasnovano na loži s stebri, katera vodi v glavno halo (portego de mezo) kar neposredno iz kanala. Nad stebri je balkon s salonom piano nobile (slo. plemiško nadstropje). Kratek opis te palače bi lahko bil: kombinacija srednjeveške cerkve ter Muriški tempelj. Zunanjost, obilkovana v znamenju poročne torte, pod sabo skriva notranji park.

Novejša zgodovina

Po propadu republike leta 1797 je palača pogostokrat menjala lastnika. Italjanska plesalka, Marie Taglioni, je palačo med 19. stoletjem "uničila in oropala" do mere, da je odstranila gotsko stopnišče ter okrasne balkone nad notranjim parkom.
 
Ko je lokalna oblast odvzela palačo leta 1922 baronu Girogio Franchetti jo je temeljito obnovila, rekonstruirala notranje stopnišče ter jo javnosti odprla kot galerijo.

Cerkev je zgrajena v nežnem baročnem stilu v obdobju med 1670 ter 1680. Zemljo so bosonogi Carmelitanski frari kupili že leta 1646. Načrte za izgradnjo so naredili leta 1660, ko so prinesli kult iz podobe Device Marije iz starega Lazareta ter jo posvetili Sveti Mariji iz Nazareta.

Končno so jo posvetili šele leta 1705. Je delo arhitekta Baldassare Longhena. Fasado so dodali med 1683 ter 1669, delo arhitekta Giuseppe Sardi. Stavba je poznana po velikem številu skulptur. V drugi kapeli na desni strani ob vhodu se nahaja freska "Zmaga sv. Tereze" - delo Tiepola. V tretji kapeli na levi strani po vhodu je freska "Kristus med molitvijo v Gethsemanskem vrtu" - tudi delo Tiepola.
 
Stropno fresko, zopet delo Tiepola, je uničila avstrijska granata med prvo svetovno vojno. Današnja je delo umetnika Ettore Tito iz 1934. Ostanki freske "Trasporto della casa di Loreto" (slo. Prevoz Loretove hiše) ter ostale dele stropa, kateri niso bili uničeni v bombardiranju danes hranijo v Galerijah beneške akademije.
 
Cerkev ima danes 2 imeni:

1. Uradno: Cerkev sv. Marije iz Nazareta (chiesa Santa Maria di Nazareth)
2. Ljudsko / Lokalno: Cerkev bosonogih (chiesa dei Scalzi)

 
Lokacija: tik ob železniški postaji ferrovia di Santa Lucija.

Most stebrov je edini most v Benetkah, katerega krasita po dva ošiljena kamnita stebra na vsakem koncu mostu na vrhu oporne ograje. Zaradi edinstvenih, tipično gotskih stebrov, je most dobil svoje ime: Ponte delle Guglie.

Most kot ga vidimo danes je bil zgrajen leta 1580, obnovljen leta 1823 z dograditvijo štiri omenjenih vhodnih stebrov. Prvotni most je bil (kot marsikateri drug most do 16. stoletja) lesene konstrukcije. Ponovno so ga obnovili šele leta 1987, ko so kamniti ograji dodali ročaje iz kovine. Pred zadnjo obnovitvijo so bile stopnice narejene iz asfalta, sedaj so ponovno odete v kamen. 

Za tiste, ki prihajajo peš od Piazzale Roma ali od železniške postaje Santa Lucia (preko trgov Lista di Spagna in San Jeremija), je most Ponte delle Guglie idealna povezava preko Ghetto di Venezia (slo. Beneški geto) in Strada Nova (slo. Nove ulice), ki vodi preko mostu Rialto vse do Piazza San Marco.(slo. trg Sv. Marka) 

Most se nahaja tik pred točko, kjer se kanal Cannaregio izlije v Canale Grande, ter nadaljuje v smeri proti mostu Rialto.

Cerkev Sv. Marije čudežev je ena od prvih renesančnih stavb v mestu. Zgrajena je z namenom zahvale za dober sprejem slikarnice v tem predelu mesta. Arhitekt ter umetnik Pietro Lombardo je s pomočjo sinov Tullio in Antonio projektiral in zgradil omenjeni tempelj v 8-ih letih (1481-1489).

V drugi polovici 15. stoletja se je na vogalu stanovanjsko-trgovske stavbe Lombard Angelo Armadi odprla slikarnica. Sprejeta je bila z velikim odobravanjem in zanimanjem lokalnega prebivalstva. Ljudje so se množično zbirali v trgovini in se zanimali za slikanje. Posledično so se odločili plačati svoje spoštovanje do device Marije z izdelavo slike ene od njenih čudežev.

Projekt so zaupali arhitektu Pietro Lombardo, kateri je s pomočjo sina Tullio in Antonio projektiral in zgradil omenjeni tempelj v 8-ih letih (1481-1489). 

Je ena izmed prvih renesančnih stavb v Benetkah. V šestnajstem stoletju so v notranjosti naredili več sprememb in posegov. Leta 1997 je doživela temeljito obnovo s katero so omogočili benečanom in turistom, da uživajo in absorbirajo vse njene umetniške lepote.

Zunanjost cerkve Santa Maria dei Miracoli

Cerkev je pravokotne oblike, kjer fasada presega gabarite stavbe. Desna ter sprednja stran gledata proti ozkim ulicam, medtem ko je leva stran obrnjena proti kanalu. Na hrbtni strani je poligonalen zvonik s štirimi nadstropji, zastekljeno teraso ter kupolo.
 
 
Fasada je razdeljena na različne pilastre, razdeljena na dva dela ter invertirana:

1. spodnji del ima obliko rogov ter ovratnikov
2. zogrnji del je sestavljen iz 5ih obokov.

 
Celotna fasada je prekrita z marmornimi ploščami, križci ter zvezdami izdelanimi iz polikromskega marmorja (kača, rumeni in rdeči). Nad portalom je dekoracija valjastega bobna okrašena s podobo Madonne in otrok. Izdelal jih je kipar George Lascaris leta 1480.

Notranjost cerkve Santa Maria dei Miracoli

Notranjost je obilkovana v enojni ladji v obliki kastetiranega soda. V prezbiteriju se nahajajo strme stopnice, katere vodijo do prvega nadstropja s štirimi elegantno okrašenimi skulpturami. Na robu stopnic sta dve beli ograji, ki povezujeta učilnico z dvema mnogokotnima odroma, izdelana v marmorju. Sta delo skulpturista Pietro Lombardo, katere je izdelal v sodelovanju s sinovima Tullio ter Antonio.

Bogato palačo je zgradil baročni arhitekt Longhena pod močnim vplivom Sansovina ter klasisitičnega stila. Pročelje palače gleda na Canale Grande ter dokazuje povezavo med starim beneškim klasičnim stilom ter novim ter starim v harmoniji.

Na vrhu fasade je arhitekt kot dokaz moči postavil simbol Benetk - levje glave ter dekoracije v obliki diamanta ter skoraj rustikalno fasado z dvemi vrstami oken ter dvojnimi vratmi na sredini okrašenimi z maskami ter skulpturami.

Sansovinov vpliv je močnejši v prvem nadstropju z raznovrstnimi "chiaroscuro" ritmi globokih arkad ter z močnimi nosilnimi stebri. Drugo nadstropje je oblikoval Antonio Gaspari ter fasado okrasil z ornamenti.Pala
ča je še vedno dom fresk ter oljnih slik na stropu slikarjev kot so bili: Bambini, Pittoni, Crosato, Trevisani ter Brusafero. Enega od stropov je dekoriral tudi G.B. Tiepolo z Zefirjem ter floro, vendar so sliko preselili v muzej v Ca Rezzonico leta 1935.

Bogata kolekcija družine Pesaro je bila še bolj bogata kot to priča njena današnja vsebina: v arhivih so našli dela sledečih umetnikov: Vivarini, Carpaccio, Bellini, Giorgione, Titian ter Tintoretto. Ko je zadnji član družine Pesaro umrl so celotno kolekcijo leta 1830 prodali na dražbi v Londonu. Palačo so prodali družini Gradenigo ter kasneje Armencem - tej so jo uporabljali za univerzo. Končno so lastništvo prenesli na družino Bevilacqua ter pod roko vojvode Felicita Bevilacqua La Masa. Ona jo je leta 1898 spremenila v muzej ter vključila v program mestnih muzejev.

Po objavi zakona 29. marca 1516  so Benečani omejili svobodo Židom v mestu. Izven geta so se Židje lahko zadrževali samo podnevi. Predel mesta v Sestieru Canaregio so z ostalimi Benetkami povezali samo z 2 mostoma, katera je varovala vojska.

Prepovedali so gibanje Židov po Benetkah tudi med trajanjem Krščanskih praznikov. Posledično so na dveh mostovih še danes vidni sledovi železnega okovja s katerim so zapirali prehod iz Geta v preostali del mesta.
 
Geto se je delil na dva dela: Ghetto nuovo (novi geto) in Ghetto vecchio (stari geto). Imena so zavajajoča, saj je novi geto starejši od starega.
 
Židom so Benečani dovolil opravljati samo določene poklice:

• medicino, saj so bili pripravljeni brati v arabščini
• lahko so Benečanom posojali denar, ker je krščanska religija to svojim vernikom prepovedovala
• preprodaja tekstila
• krojaštvo
• preprodaja rabljene robe

 
Kljub slabim življenskim razmeram v getu je število prebivalcev konstantno raslo, tako da so l. 1633 dodali getu še Ghetto nuovissimo (najnovejši geto). Zaradi goste poselitve geta je to danes edini del mesta, kjer vidimo "nebotičnike" - stavbe s 6 nadstropji.

Zgradili so 5 sinagog - vse do danes obstajajo in delujejo:

1. Schola Canton
2. Schola Italiana (italijanska šola)
3. Schola Levantina
4. Schola Spagnola (španska šola)
5. Schola Tedesca (nemška šola)

 
Geto je obstajal več kot dve in pol stoletji. Šele po propadu repubilke je Napoleon Bonaparte l. 1797 zrušil vse zapornice in dovolil Židom, da so živeli po celem mestu.
 
Med drugo svetovno vojno so iz Benetk deportirali 200 Židov, od teh se jih je samo 8 (osem !!!) vrnilo v Benetke.

Most svobode / Ponte Della Liberta je most, s katerim so Benetke od leta 1848 povezane s kopnim. Težko je o tem mostu govoriti kot beneški most, saj je pomenil dokočno izgubo samostojnosti. Kljub temu, da so bile Benetke med gradnjo otoka pod Habsburžani, so imeli do izgradnje mostu vsaj teritorialno samostojnost.

Zgrajen v dveh fazah, za dve različni prevozni sredstvi, se razprostira če 3,850 dolgo močvirnato laguno. Nahaja se na severozahodnemu delu mesta.

Želežniški most

Prvi most, zgrajen za potrebe Avstro-ogrske Železnice, so zgradili za potrebe pokrajine Lombardo Veneto. Lombardo Veneto je bila regija Italije pod obastjo Avstro-ogrske. Koncept pokrajine je osnoval Klemens von Metternich v času obnove mest ter pokrajin uničenih s strani Napoleona ter njegove vojske.

Most za cestni promet

Zgrajen za cestni promet povezuje Terraferma (slo. trdna zemlja) s Piazzale Roma (slo. Rimski Trg). Projektiral ga je Eugenio Miozzi ter odobril Benito Mussolini leta 1931. Svečano otvoritev je doživel dne 25. aprila 1933. Prvotno ime, Ponte Littorio (slo. most, posvečen fašističnemu gibanju), so zamenjali z imenom Ponte della Liberta (slo. most svobode) po koncu druge svetovne vojne ter osvoboditve naci-fašističnih gibanj.
Most je zgrajen v obliki avtoceste, saj ima vsaj 2 vozna pasova v vsako smer. V smeri proti mestu je dodan še en (sredinski) pas za javni promet, saj je v jutranjih konicah velika možnost zastojev. Vožnja čez most pripelje potnike do pregrešno dragih parkirišč (cca 22 € na dan). Morda velja obiskovalcem omeniti dejstvo, da morajo ob zapustitvi svojega vozila v parkirišču predati tudi ključe od avta varnostniku...

Dve zgradbi, skozi zgodovino razširjeni in dograjeni v gotskem slogu, sta spreminjali namembnost prostorov, ki so jih nekoč krasila dela znanega italijanskega kiparja Tinoretta in slikarske umetnine, ki so bile sicer skozi čas izgubljene, nekatere pa prestavljene v Londonski muzej.

Scuola Grande di Santa Maria della Misericordia je bila šola "premaganih" iz Benetk, aktivna od leta 1308 do leta 1806. Njena zgodba je povezana s cerkvijo Chiesa dellAbbazia della Misericordia...

1. SCUOLA VECCHIA DI SANTA MARIA DELLA MISERICORDIA

Ustanovljena v letu 1310 je z vsako širtitvjio je prevzemala gotski videz do polovice XV stoletja. Portal je okrašen s skulpturami pripisanimi Bartolomeu Bon, nato pa odstranjen in sedaj ga hranijo v londonskem muzeju.
 
Ne dolgo nazaj se je Šola odločila, da se bo premestila od trenutne stavbe v večji dom, medtem pa da zgradba sprejme LArte dei Tessitori di Seta vse do leta 1806.
 
V njenih širokih prostorih so Tinoretto in njegovi pomočniki naslikali Raj, ki je krasil spodnje stene Sale del Maggior iz Doževe palače.

2. LA SCUOLA NUOVA DI SANTA MARIA DELLA MISERICORDIA

Projekt te impresivne zgradbe, ki je ostal neuresničen, pripisujejo Jakobu Sansovino. Arhitekt je delal od leta 1534 in dela so se nadaljevala do leta 1583.
 
Pritlična soba je razdeljena v tri oboke, medtem ko je v zgornjem nadstropju velik salon namenjen sestankom, poslikan s freskami šole Paola Veronese. Tu so se shranjevale znane slike, ki so nato bile po letu 1806 izgubljene, ko so zgradbo namenili vojaški rabi.
 
V XX. stoletju je postala športni center in v zgornjem nadstropju je veliko časa gostila košarkaško moštvo Reyer Venezia. Trenutno potekajo dela s spreminjanjem te zgradbe v avditorij.

Sestiere Castello so v 13. stoletju zgradili okoli vojaške ladjedelnice. Že pred izgradnjo ladjedelnice so na otoku San Pietro di Castello prebivali Veneti. Po tem otoku je predel dobil svoje ime. Na severu so zgradili Arsenale (največji pomorski kompleks v Evropi) ter številne samostane.

Beneški arsenal je ladjedelnica ter pristanišče njihove mogočne mornarice. Za čas vladanja Beneške Republike je imelo to področje vodlino vlogo pri izgradnji ladij v Mediteranu. V najboljših časih je v ladjedelnici delalo 16.000 delavcev. Sposobni so bili izdelati eno bojno ladjo na dan!

Arsenale se nahaja v sestieru Castello.

Ustanova, zgrajena v bizantinskem stilu je bila zgrajena v 8. stoletju, vendar so prvi pisni zapisi šele iz 13. stoletja v Dantejevem Infernu. Današnja stavba naj bi bila iz časa vladanja doža Ordelafo Faliero (iz 11. stoletja), vendar so te teorije osnovane samo na legendah in ljudskih pripovedovanjih.
Predvideva se, da beseda arsenale izvira iz arabskega "Dar al Sinaa" (slo. suhi ladijski dok). Koncept gradnje je izrazito Islamski ter Bizantinski.

1. ZAČETKI ARSENALA V BENETKAH:

Sprva so zgradili arsenal z namenom, da vzdržujejo ladje privatnih mornaric bogatih beneških družin. Leta 1320 so zgradili ARSENALE NUOVO (slo. nov arsenal), kateri je bil bistveno večji od prvotnega. Omogočal je obnavljanje, vzdrževanje ter gradnjo tako bojnih kot trgovskih ladij na enem mestu. 

Arsenal je tako popolnoma naključno postal pomembno središče za manufakturo vrvi v prostorih, kjer so sprva bivali delavci. Po potrebi za večje površine so hiše delavcev gradili izven obzidja arsenala.

Benetke so razvile tehniko izgradnje masovne proizvodnje bojnih ladij s katero so nadomestili rimsko tehniko. Pri stari tehniki so pri vsaki ladji zgradili sprva trup, pri beneški tehniki so pa najprej zgradili ogrodje (ter kobilico) in okoli nje trup. Prednosti novega sistema so bile: hitrejša gradnja, boljša morjeplovnost ter manjša poraba lesa. V vrhuncu proizovodnje je ladjedelnica zaposljevala okoli 16.000 delavcev, ki so bili sposobni narediti eno bojno ladjo na dan, jo popolnoma opremiti ter pripraviti za plovbo. To so uspeli s standardiziranimi deli ter proizvodno linijo, ki se je po koncu republike ponovno pojavila šele v industrijski revoluciji ob koncu 18. stoletja.
Iz arsenala pa niso prišle samo bojne ladje. Izdelovali so tudi orožje, pištole s katerimi so se bojevali proti Genovi. Omeniti velja, da so s posebno tehniko pospešili delovanje petelina na pištolah in tako povečali probojnost metkov in posledično je bila pištola bolj probojna kot puščice iz lokov.

Glavni vhod v arsenal so Porta Magna iz leta 1460. Uvrščena so kot prva stavba pri obnovitvi klasicističnega stila v Benetkah. Najverjetneje je oblika delo arhitekta Jacopo Bellini, zgradil jo je pa Antonio Gambello. Leva pri vhodu sta pripeljana iz Grčije leta 1687. Lev iz Pireja je poseben, saj ima poškodovan obraz. Na licih je napis napisan v runski abecedi in je delo Skandinavskih plačancev-vojakov.

2. ARSENALE NOVISSIMO (slo. Najnovejši arsenal)

Gradnja je pričela leta 1473. Delavcem je omogočil, da so trupe novih ladij zgradili na ločenem mestu preden so jih premestili v stari arsenal za dokončanje.

V drugi polovici 16. stoletja so poskusno izdelovali večje ladje na katere so lahko namestili močnejše topove. Najbolj impresiven "izdelek" je ladja tipa Galleass, katere so imele do 32 vesel, vsako je veslalo do 5 sužnjev. Opremljene so bile s tremi jambori in dvemi "dvorci" - prednjimi in zadnjimi. Oblikovalci v arsenalu so posvetili ogromno truda, da bi bile gallesse tako hitre kot navadne galeje. Zaradi neokretnosti in neuspeha pri doseganju željene hitrosti so jih zgradili v zelo majhnem številu.

3. ARENSALE PO PROPADU REPUBLIKE TER DANAŠNJI RAZVOJ

Večji del arsenala je bil uničen v času Napoleonovega vladanja z namenom, da bi preprečil ponoven vzpon Republike "Serenissima". Po njegovem odhodu so jo deloma obnovili ter jo še danes uporabljajo kot bazo za italijansko mornarico. Danes je del stavb namenjen za Beneški Bienale, preostali del pa služi kot delavnica za obnovo starih ladij.

Cerkev sv. Janez in Pavel (Basillica di San Giovanni e Paolo) ima v Beneškem dialektu nadimek San Zanipolo in se uvršča med eno največjih cerkva v Benetkah. Dodeljen ji je bil tudi status "mini-bazilike". Veliko pročelje je zgrajeno iz opeke v Italjansko-gotskem stilu.

Stavba služi kot sedež Dominikanske cerkve v Benetkah. Zgrajena je bila z namenom maš za večje število ljudi. Posvečena je Janezu in Pavlu, vendar ne bibiljskim apostolom, temveč dvem mračnim mučenikom z enakimi imeni iz zgodnje krščanske cerkve v Rimu. Imena so bila prvič zabeležena z 3. stoletju, vendar legenda se nanaša na kasnejše obdobje.
 
Leta 1246 je dož Jacopo Tiepolo podaril določen del močvirnatega območja Dominkancem, saj je sanjal, da je to območje preletela jata belih golobov. Cerkev so zrušili leta 1333 ter takoj zatem začeli graditi današnjo. Po skoraj 100 letih dela je bila gradnja zaključena leta 1430.
Ogromna notranjost vsebuje večje število slik ter pogrebnih spomenikov. Med glavnimi velja omeniti kip Madonna della Pace (boginja miru), čudežni bizantinski kip, postavljen v lastno kapelo. Boginja miru je tudi v tej cerkvi ponazorjena kot kip z belim golobom ter oljčno vejo v rokah. Njen god je 09. julija.
 
V cerkvi najdemo dela sledečih umetnikov:

• Giovanni Bellini
• Bartolomeo Bon
• Cima da Conegliano oz. Giovanni Martini da Udine
• Piero di Niccolo Lamberti in Giovanni di Martino
• Pietro Lombardo
• Tullio Lombardo
• Lorenzo Lotto
• Rocco Marconi
• Giovanni Battista Piazzetta
• Veronese
• Alessandro Vittoria
• Alvise Vivarini
• Bartolomeo Vivarini

 
V cerkvi so pokopani sledeči Doži (skupno jih je 25):

1. Jacopo Tiepolo (umrl 1249)
2. Reniero Zeno (umrl 1268)
3. Lorenzo Tiepolo (umrl 1275)
4. Giovanni Dolfin (umrl 1361)
5. Marco Cornaro (umrl 1368)
6. Michele Morosini (umrl 1382)
7. Antonio Venier (umrl 1400)
8. Michele Steno (umrl 1413)
9. Tommaso Mocenigo (umrl 1423)
10. Pasquale Malipiero (umrl 1462)
11. Nicolò Marcello (umrl 1474)
12. Pietro Mocenigo (umrl 1476)
13. Andrea Vendramin (umrl 1478)
14. Giovanni Mocenigo (umrl 1485)
15. Alvise I Mocenigo (umrl 1577)
16. Sebastiano Venier (umrl 1578)
17. Bertucci Valiero (umrl 1658)
18. Silvestro Valiero (umrl 1700)

Ostale grobnice pripadaju sledečim osebam:

• Orazio Baglioni (d. 1617), general
• Gentile Bellini (d. 1507), umetnik
• Giovanni Bellini (d. 1516), umetnik
• Gianbattista Bonzi (d. 1508), senator
• Bartolomeo Bragadin (pisatelj)
• Marco Antonio Bragadin (d.1571), general, Turki so ga odrli ko je bil še živ in v grobnici je samo njegova koža
• Jacopo Cavalli (d. 1384), general
• Alvise Diedo, komandir
• Marco Giustiniani (d. 1346), poveljnik ladje
• Pompeo Giustiniani (d. 1616), condottiere
• Palma the Younger (d. 1628), umetnik
• Vettor Pisani (d. 1380), admiral
• Niccolo Orsini, (d. 1510), komandir
• Leonardo da Prato (d.1511), condottiere
• Alvise Trevisan (d. 1528)
• Sir Edward Windsor (d. 1574)

Scuola Grande di San Marco je izredno zanimiva stavba v Benetkah. Nahaja se na trgu San Giovanni e Paolo na severnem delu mesta ter danes je v njej edina bolnica na otokih. Oboki na njeni fasadi so samo optična prevara. Kot dom eni od prvih bratovščin v mestu je današnjo podobo dobila l. 1485.

Prvotno je stavba služila Veliko Šolo v Benetkah - Scuole Grandi di Venezia. Zgrajena je bila leta 1260 kot sedež bratovščine Sv. Marka. Leta 1485 je bila uničena v požaru ter ponovno zgrajena s pomočjo arhitekta Pietro Lombardo. Sredstva za izgradnjo so prispevali kar člani bratovščine. Fasada je zelo nežna ter okrašena z stebri ter optičnii prevarami. Glavni material je bel ali kromiran marmor s kipi, katere je na to mesto postavil sam Mauro Codussi.
 
Glavni del stavbe je zgrajen v renesančnem stilu, arkade ter oboki pa v retrogresivnem bizantinskem okusu, kar ponazarja konzervativno beneško filozofijo pri izgradnji stavb.
 
Leta 1819 (po propadu republike) je stavba postala avstrijska vojna bolnišnica, danes pa služi kot njena civilna enačica.

Nadimek si je cerkev prislužila z otvoritvijo prvega zatočišča za neželjene novorojenčke. Mame (najpogosteje prostitutke) so v omarice postavile svoje dojenčke z namenom, da bi lahko še naprej opravljale svoj poklic. Pred obnovitvijo 1745. leta je Vivaldi v njej napisal opero Štirje Letni časi.

Cerkev, v neposredni bližini trga sv. Marka, je poznana tudi kot Cerkev La Pieta. La Pieta pomeni v slovenščini  usmiljenje. Razlog za ta nadimek izvira iz dejstva, da so v tej cerkvi prvič v Evropi postavili "baby-box". Baby-box je varna odprtina, v katero so lahko matere polegle svoje neželjene novorojenčke. Cerkev je tako poskrbela za dojenčke. Ta odprtina je preprečila marsikatero morebitno smrt, saj so pogostokrat otroke ženske kar vrgle v kanal. Vzrok velikemu številu neželjenjih otrok je bilo vzpodbujanje prostitucije v mestu s strani oblasti kot poskus, da bi moške odvrnili od homoseksualnosti.

Zgodovina

Prvotno cerkev so zgradili v 15. stoletju, vendar popolnoma obnovili leta 1745. Nalogo je prevzel Giorgo Massari, njegove poteze so še danes vidne v cerkvi. Pred obnovitvijo je violinist Antonio Vivaldi deloval kot vodja zbora ter napisal svoja najboljša dela. Med ta dela uvrščajo tudi Quattro stagioni (Štirje letni časi). Med obnovo leta 1745 je bila dlavna naloga ohraniti akustično popolnost. Prav zaradi tega notranjost spominja na glasbeno dvorano. Notranjost je še dodatno obogatena z dvemi deli slavnega Gian Battisto Tiepolo:

1. Fortezza e la Pace (Duhovnost ter Moč)
2. Trionfo delle Fede (Triumf Zmage)

Obe sliki se nahajate na stropu cerkve.
 
Sestrska ter predhodna cerkev je Santa Maria del Rosario (Gesuati) v bližini pristanišča San Basilio.

Cerkev se nahaja na otoku Castello (slo. grad), daleč od vrveža turistov ter središča mesta. Kot glavno katedralo so jo distancirali od političnega življenja z namenom, da cerkev ne bi imela prevladujočega vpliva na gospodarsko ter politično življenje meščanov.

Cerkev je bila do 1807 beneška katedrala, njena geografska lokacija pa dokazuje namen vlade, da strogo loči cerkveno željo po oblasti od vlade ter senata. Otok San Pietro je sicer z Benetkami povezan z dvema mostoma, vendar daje življenje na njemu občutek odmaknjenosti.
 
Na mestu današnje cerkve San Pietro di Castello je verjetno stala predhodnica iz sedmega stoletja. Ime Castello (slo. grad) je dobila po otoku, na katerem je stal grad Beneškega vojvode v sedmem stoletju. Pred izgradnjo palače se je otok imenoval Olivolo in je služil kot prvotna četrt Benetk, kjer je bila cerkvena, politična ter trgovska smetana mesta.
 
Današnja podoba cerkve je zgrajena po načeilh slavnega arhitekta Andrea Palladio. Notranjost je že načel zob časa, vendar še vedno dokazuje, da je bila nekoč katedrala mesta ter glavna stavba katoliške cerkve. Truplo prvega patriarha Benetk, San Lorenzo Giustinani, je pokopano v cerkvi. Krsta je podprta z angeli nad glavnim oltarjem kar dokazuje čudovit primer baročnega vpliva Baldassare Longhene iz 1649.
 
Na desni strani cerkve se nahaja lep primer artifakta: Krona sv. Petra. Umetnina je delo Antiocha, narejena iz marmorja z muslimansko ploščo in verzi iz Korana. Na levi strani se nahaja Vendraminova kapela, delo Longhene ter vsebuje devico Marijo in Jezusa, katero je oblikoval Napolitanski umetnk Luca Giordano. Pred vhodom v kapelo se nahaja delo Paola Veronese - sv. Janez evangelist, Peter ter Pavel.
 
Okolica cerkve ponuja obiskovalcem mesta prijetni kraj, kjer se lahko odpočijejo po napornem ogledovanju središča mesta, saj je obdan z zelenjem, nizkimi drevesi ter gotskim zvonikom.

Cerkev San Francesco Della Vigna je ena od dveh Frančiškanških cerkva v mestu. Na mestu, kjer danes stoji cerkev, je bil pred tem večji nasad vinskih trt. Z namenom izgradnje samostana je Marco Zanni leta 1253 podaril zemljo cerkvi.

Prva cerkev na tem mestu je bila troladijska gotska cerkev, delo arhitekta Marino da Pisa. Samostan je gostil red Frati Minori dell Osservanza. Leta 1500 je bila v slabem stanju in potrebna obnove. Dva glavna vzroka za obnovo cerkve sta bila:

• reforma v redu Frančiškanskih observantov
• družinska palača takratnega Doža (Andrea Gritti) je imela palačo v neposredni bližini.

 
Leta 1534 je Dož položil temeljni kamen. Streha je bila končana do leta 1554. Cerkev je oblikoval Jacopo Sansovino v renesančnem stilu z nasveti Franačiškanskega Frijarja Francesco Zorzi. Obliko cerkve je osnoval na številu 3 - tloris ladje ima sledeče mere:

1. širina 9 korakov
2. dolžina 27 korakov
3. vsaka ladja je široka 3 korake

Notranjost

Vsaka kapela je bila prodana za 200 - 350 ducatov aristokratksim donatorjem. S tem so si kupili pravico do postavitve grba ter pokopa svoje družine. Za pravico do pokopa pod glavnim oltarjem je dož Andrea Gritti plačal 1000 ducatov. Leta 152 je Vettor Grimani skupaj s svojim bratom Kardinalom Marinom kupil pravico za izgradnjo fasade za cerkev.
 
Danes na cerkvi ni več sarkofagov dveh kardinalov ter enega apostola družine Grimani. Fasado cerkve je končno obdelal Andrea Palladio (1562). Notranjost je dokaz enostavnosti in resnosti frančiškanskega redu. Zgrajena je iz istrskega marmorja ter dioričnih stebrov.
 
V notranjosti cerkve se nahaja oltarski kip kiparja Dolfin - sveti pogovor Giovanni-ja Bellini. Kapela Badoer-Giustiniani, imenovana "preroki" s kipi Pietra Lombardo, prikazuje štiri evangeliste, katere je izdela Tullio Lombardo v sodelovanju z bratom Antonio.  

Zunanjost

Izgradnja fasade je bila zupana arhitektu Andrea Palladio celo desetletje kasneje (leta 1564). Garancija za beneško vzvišenost sta dve kapeli, kateri sta kasneje namenili za pogrebno kapelo družin, katere so prispevale k izgradnji.

Samostan

Samostan San Francesco della Vigna je svoje ime podedoval svoje ime iz lokacije, na kateri je bil zgrajen - vinograd. Dož Andrea Gritti je leta 1534 postavil temeljni kamen za samostan (na mestu danes zrušene cerkve) z namenom, da bi zadovoljili potrebe tistih, brez verskega centra.

Samostan je sestavljen iz dveh delov. Večji del je bil osnovan kot pokopališče. Na tem mestu so pokopali mnogo beneških plemičev. Legenda govori, da je na tem kraju našel pribežališče sam Marko Evangelist, s pozdravom "Pax tibi Marce Evangelista meus", kateri je kasneje postal moto Beneške republike "Serenissima". Danes se v obeh delih odvijajo razstave in koncerti. Dvorane se poslužujejo za namene razstav Beneškega Biennale.

Knjižnica

Knjižnica San Francesco della Vigna se nahaja v samostanu. Že leta 1260 so se v zgornj sobi zbirali mestni intelektualci, vendar so prvi zapisi o dejanskem obstoju knjižnice šele iz 2. avgusta 1437, ko je papež Eugenius IV odredil, da bodo knjige umrlih bratov hranili v samostanu. Andrea Bragantin in Girolamo Badoer sta v petnajstem stoletju podarila večje število knjig z namenom širitve knjižnice ter jo tako približati "laični" publiki. 

Tudi ta knjižnica je bila žrtev divjaško-uničevalnih pohodov Napoleonove vojske. Leta 1877 so knjižnico  rekonstruirali. V zahvalo za vse donacije (meniške ter lajične) je bila proglašena za beneško kulturno dediščino. Leta 1989 je bil v samostanu ustanovljen Inštitut za ekumenske študije San Bernardino.

Beneški mostovi - Mesto Benetke je razdeljeno na 116 otokov, katere deli preko 300 kanalov ter povezuje skoraj 420 mostov. Tako kot otoke, so tudi mostove zgradili prebivalci sami. Mostovi so del ponosa mesta ter dokazujejo bogastvo beneške repubilke. Kot znamenitost velja omeniti, da so do 12. stoletja zaračunavali mostnino vsem tistim, ki so želeli prečkati most. Posledično so se začeli meščani po mestu prevažati s čolni, mostovi so pa postajali en od neštetetih statusnih simbolov bogatih meščanov.
 
Danes imajo skoraj vsi mostovi v Benetkah ograje, bodisi železne ali kamnite. Zaradi elegance so pa Benečani v preteklosti gradili mostove z dolgimi stopnicami ter brez ograj. Ko so v drugi polovici 16. stoletja zaključili da je iz estetskih razlogov marsikdo padel in končal v kanalu so začeli postavljati ograje na mostove in tako povečali varnost v mestu.

Akademski most (Ponte Accademia) povezuje sestier Sv. Marka (v bližini cerkve San Vitale) in akademijo umetnosti. Prvotni most je bil zgrajen šele v 19. stoletju iz železa, nadomeščen z današnjim šele v 20. stoletju kot začasni most, je en od 4 mostov na Canale Grande.

Od 15. st. je beneški Senat razmišljal o gradnji več mostov čez Canale Grande, vendar je bilo več odpora kot podpore tej ideji, verjetno zato, da bi se ohranil romantični videz Benetk in čim večja povezanost mesta z vodo.

Šele, ko so Benetke padle pod tujo oblast, so prišleki, nevajeni prevozov s čolni, začeli graditi še druge mostove. Tako so Avstrijci na tem mestu, ob Akademiji lepih umetnosti (po kateri most tudi nosi ime), zaupali gradnjo svojemu strokovnjaku za železne mostove, Alfredu Nevillu, ki je l. 1854 postavil most s 23-imi stopnicami, popolnoma vodoraven in le 4 m nad gladino vode v Canalu Grande. Tako je nastal drugi most čez Canale Grande ter prvi v Italiji po metodi „Neville", prvotno imenovan Ponte della Carita.

Dolgo je Benečane motila višina tega mostu, posebej ob „acqua alti" ali poplavi, ko se pod mostom ni dalo voziti z malo večjimi čolni. Na koncu so se odločili, da bodo razpisali natečaj za novi, kamniti most, kateri bi imel bolj prijazen, beneški videz. Ker je železni most tako ali tako bil popolnoma zarjavel in nevaren ter potreben obnove, so se odločili, da ga podrejo in na njegovem mestu postavijo začasni, leseni most, dokler ne bodo izbrali dokončno verzijo mostu z natečajem.

Začasni in provizorični most je l. 1933 postavil Eugenio Miozzi (zgradil je tudi tretji most čez Canale Grande, Ponte degli Scalzi), bistveno višji, kot je bil prvotni avstrijski most. Za vsak slučaj je predvidel tudi možnost obnove mostu po posamičnih delih tako, da ne bi bilo potrebe zapreti celoten promet ljudi čez Canale Grande. „Začasni" most stoji še danes na istem mestu, že večkrat obnovljen in v letih 1983-84 v celoti rekonstruiran. To je tudi edini leseni most v centralnem delu Benetk.

Most Bosonogih (Ponte dei Scalzi) je en od 4 mostov na Canale Grande. Na severni strani mostu je cerkev Bosonogih (Chiesa dei Scalzi) in želežniška postaja (Ferrovia Santa Lucia), na južni pa (kopenska)avtobusna postaja Piazzale Roma.

Današnji most je bil zgrajen v letu 1934 kot nadomestek železnemu, katerega so zgradili Avstijci. Most je bil do avgusta 2007 zadnji most na Canale grande, kateri je povezoval železniško postajo z avtobusno.
 
Legenda pravi, da je most dobil ime po tradicionalnih porokah, kjer sta se zaljubljenca morala poročiti bosonoga. Kot test za zaljubljenost, poznavanje in razumevanje, sta si po poroki kupila in zamenjala čevlje. Znak udobnosti novih čevljev je pomenil možnosti srečnega zakona.

Poleg trga Sv. Marka velja most Rialto za glavno atrakcijo mesta. Obiskovalcem ponuja izreden pogled na nalepšo vodno ulico na svetu - Canale Grande - z več kot 170 palačami v najlepših stilih. Za vse tiste, ki bi si ogledali most iz morske perspektive, se lahko pod njim popeljete z romantično gondolo.

Del mesta v bližini mostu Rialto je vedno veljal za središče Beneške trgovine in velja za najstarejši del mesta. Na mostu in v njegovi okolici se nahajajo razne stojnice in restavracije. Na vrhu mostu se razprostira zanimiv pogled na Canale Grande in promet, kateri se odvija na njem. Prvotni plavajoči most na tem delu mesta je bil zgrajen leta 1181, imenoval se je Ponte della Moneta.
 
Leta 1250 je bil na njegovem mestu zgrajen lesen most s premično sredino, katera se je po potrebi dvignila ter omogočila plovbo večjim ladjam. Preden so zgradili današnji most Rialto, se je stari zrušil dvakrat: 1444 ter 1524 (obakrat pod težo ljudi med manifestacijami oz. regatami na Canale Grande).
Današnjo podobo z enim velikim lokom je izdelal Antonio da Ponte. Most so končali leta 1591. Da Ponte je v javnem razpisu premagal Jacopa Sansovina, Palladia, Vignola ter samega Michelangela.
 
Današnji most je v dolžino dolg 50 metrov in se dviguje 7,5 metrov nad vodo.

V želji, da bi pešcem olajšali pot od želežniške do avtobusne postaje, je Beneški senat izbral arhitekta S. Calatrava, da izdela 4. most na Canale Grande. Začasno je dobil ime po arhitektu - Ponte Calatrava, ponaša se z lepim lokom iz lesa in istrskega marmorja. 11.09.08, ko so most odprli, je dobil tudi uradno ime...

Benečani so po daljšem času in veliko dilem sprejeli začasno ime. V toku gradnje je prišlo na dan več idej. Časopis "Il Gazzettino" je začel z anketo marca 2008 in dobil sledeči rrezultat: PONTE SANTA LUCIJA 274 točk, PONTE SANTA CHIARA 165 točk, PONTE CALATRAVA 63 točk, PONTE NOVO 62 točk.
 
Beneške oblasti so potrdite ime mostu PONTE CALATRAVA, ga vrisale v mestne zemljevide, ter se tik pred otvoritvijo 11.09.2008 odločile, da ga preimenujejo v PONTE DELLA CONSTITUZIONE.

Kratka zgodovina gradnje

Leta 1999 je Beneški senat potrdil dovoljenje za gradnjo 4. mostu na Canale Grande, da bi pripomogli k hitrejšemu dostopu do železnice od avtobusne postaje ter razbremenil tretji (ter do 11.09.08), zadnji most na istoimenskem kanalu (most bosonogih; ponte dei scalzi). Kmalu zatem so oblasti objavile razpis, na katerega se med drugimi prijavil tudi poznani arhitekt Santiago Calatrava. Začetni proračun je znašal malo preko 4 mio €, vendar so ga do otvoritve povečali na cca 7 mio €, saj so v dela vključili tudi prenovo trga Piazzale Roma ter temelje ob Canale Grande. 
 
Gradnja mostu je pričela v sredini 2003 nedaleč od Benetk - v kraju pod imenom Noventa di Piave, v tovarni  Lorenzon. Most je bil postavljen na svoje mesto že v maju 2008, vendar so otvoritev prestavili  na 11.09.2008 (posledica razbitega stekla na ograji).

Karakteristike mostu Ponte della Constituzione (Most Ustave):

• Dolžina: 94.00m
• Amplituda: 81.00m
• Širina (merjeno na začetku stopnic): 5.58m
• Širina (merjeno na vrhu): 9.38m
• Višina mostu na morsko gladino (merjeno na začetku stopnic):3.20m
• Višina mostu (merjeno na vrhu):  9.28m

Most vzdihljajev velja za najbolj romantičen most v Benetkah. Vendar usoda vseh tistih, ki so ga prisilno prečkali, je bila vse prej kot romantična. Ime je prispodoba za zadnji vzdihljaj svežega zraka, preden so zapornike odpeljali z dožev zapor. Most povezuje Doževo palačo z najbolj krutimi zapori v mestu.

Most je zaprte narave, izdelan iz belega istrskega kamna. Na vsaki strani ima par oken. Most prečka kanal palače (Rio di Palazzo) ter povezuje stare zapore s preiskovalnimi sobami v Doževi palači. Most je zgradil Antoni Contino (cigar stric je zgradil Most Rialto) med 1600 ter 1603.

Pogled iz mostu je bil zadnji pogled, katerega so zaporniki dobili, preden so jih za vekomaj zaprli. Most je dobil svoje ime po Lordu Byronu v 19. stoletju z namigom, da so zaporniki vzdihnili ob zadnjem pogledu na lepote Benetk. Glede na to, da so dnevi inkvizicije ter hitrih usmrtitev takrat že minili, so v časih Byrona zapore uporabljali za majhne kriminalce.

Glede na avtobiografijo slavnega beneškega ljubimca - Giaccomo Casanova - je bil on edini, kateremu je uspelo pobegniti iz zaporov. Pobegnil je s pomočjo ene od ljubic, se v Doževi palači preoblekel v pomembnega uradnika ter za 22 let zapustil mesto. Po vrnitvi so ga oblasti pomilostile, vendar svojega miru v mestu ni našel. Še zadnjič je zapustil mesto in po dolgoletnem romanju umrl v majhnem mestu Dux na Češkem.

Z mostom vzdihljajev je povezana tudi legenda, ki pravi, da je paru zagotovljena večna ljubezen, če se ob sončnem zahodu z gondolo popeljeta pod mostom ter poljubita. Ta legenda je igrala pomemebno vlogo v filmu »A litte Romance« iz 1979.

Istrski kamniti most Ponte dei Pugni (slo. Most borb s pestmi) je Beneški most v okrožju Dorsoduro, blizu Campo San Barnaba. Svoje ime je dobil kot posledica antične tradicije v Benetkah, katera je sedaj že stoletja opuščena: vojne z pestmi.

Prebivalci dveh različnih frakcij v mestu - Castellani iz San Pietro di Castello ter Nicolotti iz San Nicolo dei Mendicoli - sta svojo moč merili s pretepi na vrhu omenjenega mostu. Cilj pretepa je bilo z udarci poriniti nasprotnika v kanal pod mostom. Ekipa, ki je obržala večje število mož na mostu, je zmagala.
Ker je običaj sčasoma postal preveč nasilen in včasih celo s smrtnimi posledicami, ga je Repubilka večkrat prekinila, dokler ga v 11. stoletju niso dokončno prepovedali. 

Most ima zgornjo plast prekrito s odtisom podplatov na istrskem kamnu, kjer so se bitke tradicionalno začenjale. V mestu obstaja še en most z istim imenom, vendar je bistveno manj slaven, (drugi Ponte dei Pugni) v sestieru Canareggio, delu Santa Fosca, tudi z odtisi za noge v Istrskem kamnu. Njegova zgodovina je podobna, vendar so se na njem odvijale bitke manj znanih frakcij.

V mestu se nahaja več drugih mostov, kjer so se odvijale podobne "vojne z pestmi".

Ponte del Paradiso (slo. nebeški most) se nahaja v Benetkah v okrožju Castello, natančneje v župniji Santa Maria Formosa, na koncu ulice "Calle del Paradiso", tipične ozke ulice v Benetkah, katera ponuja nekaj nazornih primerov bizantinske in gotske arhitekture.

Prisotnost barbakanskih struktur je očitna na obeh straneh ulice. Ni znano kako sta ulica in most dobila ime "Paradiso", saj ni nobenih dokazov, da je v tem predelu živela kakšna družina s takšnim priimkom.
Obstajal je slikar s psevdonimom Nicolaus Paradisi ali Nicolo Paradiso depentor, vendar predvidevajo, da se je sam preimenoval v Pradiso zaradi ulice in ne obratno. Njegovo pravo ime je bilo Nicoletto Semitecolo. Eno od svojih del je celo poimenoval capite Pontis Paradixi (slo. prebivalec nebeškega mostu). 

Zgodovinar Dezan utemeljeno trdi, da so domačini ime Paradiso dobili zaradi praznika na Veliki Petek, saj so na ta dan ulico vedno okrasili. 

Mostu in cesto odlikuje zlasti poseben gotski obok, kateri povezuje dve hiši v bližini mostu. Obok je narejen iz marmorja v 400. letih ter prikazuje Madonno. V preteklosti je obok povezoval palači danes neobstoječih družin Foscari ter Mocenigo.

Most treh lokov velja za enega od glavnih mostovih v Benetkah ob neupoštevanju štirih mostov na Canalu Grande (Rialto, Scalzi, Akademija in Most Ustave).nNahaja se v sestieru Cannaregio. Je značilna struktura treh lokov, z dvemi ozkimi loki ter osrednjim, velikim. 

Most, imenovan Ponte Tre archi, v italijanskem jeziku, prečka kanal Cannaregio približno na sredini. Je značilna struktura treh lokov, z dvemi ozkimi loki ter osrednjim, velikim.

Danes je v Benetkah edini most s tremi loki, vendar obstajajo dokazi, da jih je bilo v zgodovini bistveno več: na primer v petnajstem stoletju zgrajen most San Lorenzo v okrožju Castello, kot je narisano v sliki Gentila Bellini - Čudežni križ v San Lorenzu. Slika je razstavljena v Gallerie dellAccademia (pri Akademskem mostu).
 
Tipično za vse stare beneške mostove je, da je bil tudi most treh lokov brez stranske ograje oz. zidu. Posebno eleganco so mostovi dobili z nizkimi ter dolgimi stopnicami. Ta teorija ni nikjer zapisana, saj se prenaša kot ustno izročilo. 
 
Današnjo podobo je dobil v poznih sedemdesetih letih dvajsetega stoletja.

Benetke ne poznajo cestnega prometa kakšnega smo vajeni v ostalih krajih. Beneški kanali so nadomestki cestnih ulic, saj celoten promet poteka po vodi. poznamo dve vrsti: CANALE (večji ter širši) ter RIO (manjši ter ožji). Glavna prevozna sredstva v Benetkah so:

1. gondola (klasično) 
2. vodni taksi (moderno)
3. vaporetto (javni avtobus)

Glavni kanal (na sliki) je CANALE GRANDE. Dolg je 3.800m, širok med 30m do 80m. Prečkajo ga samo 3 mostovi: najbližji in najnovejši je Akademski most, sredinski je Rialto (tudi najpomembnejši) ter Most bosonogih (ob železniški postaji). Globina kanala je povprečno 5m. Odloki določajo katere ladje lahko plujejo po kanalih.

Canale Grande, Veliki Kanal ali "Canalazzo", kot ga imenujejo domačini je najdaljša vodna pot v Benetkah. Dolg je 3750 m, širok je med 30 in 70 m ter ima povprečno globino 5 m. V obliki črke S se vije točno skozi sredino mesta in ga deli na polovico.

Najverjetneje je v daljni preteklosti Canale Grande bil ena izmed mnogih rek, ki so se vlivale v Laguno in je ostanek njenega nekdanjega korita. Bil je veliko širši in je zaradi svoje globine služil kot prvotno pristanišče najstarejših prebivalcev mesta v Laguni. Skozi njega še danes priteka plima v mesto in se razdeli na 45 drugih kanalov, razvejanih iz Canala Grande in tako poskrbi za stalni pretok vode in s tem čistočo samega mesta. Skozi njega še danes pihajo vse vrste vetrov prinašajoč svežino, skozi njega sonce še vedno podarja svetlobo mestu.

Stoletja je Canale Grande predstavljal središče trgovskega mesta. Ob njegovih nabrežjih so hitro zrasle na desetine campov (trgov), do katerih so z ladjami dovažali trgovsko blago iz vseh delov sveta, od zlata in svile vse do žita. Tuji trgovci so ob njem postavljali svoje trgovske hiše, delavnice in skladišča imenovana fondaci. Trgovina in menjava blaga je cvetela predvsem okoli edinega mostu, Rialta. Most Rialto je bil lesen in dvižen most, kateri se je, ob določenih urah odprl, da bi pod seboj spustil trgovske ladje v obe smeri po Canalu Grande. 

Sčasoma se je pristanišče in z njim tudi trgovina premikala proti okolici Trga Svetega Marka in drugim, bolj obrobnim delom Benetk. Vse več trgovcev se je selilo proti novemu gospodarskemu centru in iskalo nove lokacije za svoje dejavnosti. Končni udarec doživi Canale Grande, ko so na mestu starega zgradili nov, kamniti most Rialto, pod katerim ladje niso mogle več pluti.

Ob skoraj opustošenem Canalu Grande so bogate beneške družine pričele graditi svoje razkošne in pregrešno drage rezidence, s katerimi so lahko razkazovale svoje bogastvo. Canale Grande je tako doživel svoj drugi razcvet: ob njem se je sedaj določal pulz socialnega in političnega življenja Benetk. Več kot 200 čudovitih palač, hiš in cerkva zgrajenih med 13. ter 18. stoletjem, gosto posejanih ena ob drugi v skorajda neprekinjeni vrsti, se še danes vije ob nabrežjih Canala Grande, kot nekakšen barvni katalog vseh možnih gradbenih slogov...

Več kot pet stoletij nazaj je francoski veleposlanik Philippe de Commynes poimenoval Canale Grande „najlepša ulica na svetu".

Kot zavita popkovina med nebom, morjem in zemljo, Canale Grande je po eni strani delil mesto na dve polovici in s tem tudi njune prebivalce, Castellane in Nicolotte, nenehne tekmece, po drugi pa jih je združeval, ko se je bilo potrebno udeležiti pomembnih pomorskih bitk in vojn.

Po padcu Beneške republike so tuji vladarji močno zapostavili Canale Grande. Nevešči vodnih poti in prevozov s čolni, so se rajši podajali peš po mestu in začeli graditi nove mostove. Z razcvetom turizma so potrebe po peš poteh postale še toliko večje in sta nastala dva nova mostova, Ponte dell Accademia (Akademski most) in Ponte degli Scalzi (Most bosonogih). Pred kratkim je zgrajen še četrti, kontroverzni stekleni most, delo španskega arhitekta Santiaga Calatrave.

Danes se skorajda ne da zamisliti obiska Benetk brez ogleda Canala Grande, ob Trgu svetega Marka njene največje znamenitosti. Ker obhod ni možen peš, najbolje je podati se na raziskovanje po vodni poti: z vaporettom (javnim prevozom po večjih kanalih), z gondolo (tradicionalnim beneškim čolnom na veslo) ali s taksijem (privatni motorni čoln). Pričakuje vas 7,5 km neverjetnih arhitektonskih, zgodovinskih in gradbenih čudes na obeh nabrežjih Canala. 

Nekatera med njimi štejejo med najbolj pomembne primerke na svetu: cerkev Santa Maria della Salute (ena najlepših baročnih stavb na svetu, zgrajena kot zahvala bogu za prenehanje hude epidemije kuge), palače Barbaro, Ca Rezzonico, CadOro (izjemen primer beneške gotike), Dario (hiša duhov), Ca Foscari, Barbarigo vse do Venier dei Leoni (bogata razstava moderne umetnosti Peggy Guggenheim)... Samo ob Canalu Grande je bilo moč „naleteti" na osebnosti, kot so to lord Byron, Wagner, Casanova, Vivaldi, Goethe, Napoleon, Marco Polo...
 
In kje je začetek Canala Grande? Iz smeri Trga svetega Marka proti železniški postaji, ali obratno? In kaj je leva, kaj pa desna stran? V resnici, danes je vseeno. Nekoč se je štelo, da je vhod v Canale Grande tam, kjer je najširši - to je pred Markovim trgom, kjer se nahaja Punta della dogana (carina), na kateri angel sreče Fortuna že stoletja želi mirno morje beneškim pomorcem in dobrodošlico obiskovalcem. V enaki smeri se vsako prvo nedeljo v septembru organizira zgodovinsko regato, Regata Storica, kjer razkazujejo gondole in druge tradicionalne čolne vseh barv in oblik. Vrhunec regate je plovba Bucintora, replike nekdanje doževe pozlačene ladje, ki je stoletja veljala za nepremagljivo v pomorskih bitkah. 

Vode Canala Grande tudi danes šepetajo svoje skrivnosti: kje so po spopadih počivali hrabri Capitani da Mar, beneški admirali; kako so slikarje in pesnike izpolnile inspiracije; kdo je ustvarjal nebeške zvoke; kateri balkon ali okno pove neko legendo... Canale Grande je le eden na svetu... Prisluhnite njegovim zgodbam!

Takoj ob carinarnici (Punta della Dogana) so se nahajala stara skladišča blaga, predvsem soli (saloni). Jadrnice imenovane trabakule so vozile sol iz Istre, iz Kopra, Izole, Sečovelj, Umaga, Poreča, Rovinja...

„Belo zlato", kot so imenovali sol, se je tukaj skladiščilo do prihoda karavan iz severne Evrope, ki so jo nujno potrebovale za svoje oddaljene kupce in bile pripravljene plačati visoko ceno zanj. Razen soli so se tukaj skladiščili tudi listi tobaka, od katerih se je v mirnih, poletnih nočeh širil prijeten vonj čez Canale Grande po mestu. Današnjo stavbo je v 19. st. obnovil arhitekt Giovanni Alvise Pigazzi.

Palačo se zlahka opazi ob Canalu Grande, saj odstopa od vsega okolja: zdi se, kot da bi nekaj manjkalo, kot da bi amputirali del ustaljenega vrstnega reda, po katerem se vrstijo palače ena ob drugi... Kar naenkrat zmanjkajo okna, balkoni, streha, dimniki...

Kar naenkrat zagledate skoraj prazen prostor sredi neprekinjenega venca palač... Najbolj spominja na zid iz belega istrskega marmorja.
 
„Na potovanju sem se odločila, da bodo Benetke postale moja bodoča domovina. Vedno sem jih imela rajši, kot katerokoli drugo mesto na svetu in sem čutila, da sem samo tu lahko srečna". Tako je pisala Američanka Peggy Guggenheim, ki je l. 1949 kupila palačo Venier dei Leoni, da bi v njej namestila svojo veliko zbirko umetnosti 20. st.

Ena izmed najbolj bogatih in vplivnih beneških družin je bila Venier. Ne samo, da so iz nje prišli trije doži, eden med njimi, Sebastiano, je bil celo vrhovni poveljnik v zmagoviti bitki pri Lepantu 1571, ko so Benečani močno porazili Turke. Družina je l. 1749 naročila arhitektu Lorenzu Boschettiju, da pripravi gradnjo mogočne in veličastne palače, katera naj bi zasenčila vse ostale v bližnji okolici. Izbrana je tudi odlična lokacija ob Canalu Grande, točno nasproti še ene grandiozne palače, in sicer družine Corner, poimenovane tudi Ca Granda (velika hiša).

Ni znano zakaj je palača ostala nedokončana, zgrajena le do višine pritličja. Omenjajo se razni mogoči razlogi: po eni verziji, naj bi se s tako lokacijo zamerili družini Corner, ker bi jim z gradnjo visoke palače nasproti njihove zaprli pogled na laguno; zaradi tega naj bi Cornerjevi uporabili ves svoj politični vpliv, da so dosegli prepoved nadaljevanja gradnje. Po drugi verziji, naj bi začetnik gradnje, Girolamo Venier, na smrtni postelji ukazal sinovoma, naj  nadaljujeta z gradnjo najmogočnejše palače v Canalu, v nasprotnem bosta ostala brez dediščine. Sinova sta gradila naprej, vendar so stroški postali vrtoglavo visoki; njun odvetnik je modro rešil zadevo - oče je rekel naj nadaljujeta, ni pa rekel, da jo morata tudi dokončati. Tako je gradnja ustavljena po dokončanju pritličja, dediščina je pa le bila razdeljena. Ime „dei Leoni" je palača dobila po levu, katerega so razstavljali zaprtega v kletki na dvorišču.

Peggy Guggenheim, rojena 1898. v New Yorku v bogati judovski družini je, po smrti svojega očeta l. 1912 na ladji Titanic, dedovala ogromno zbirko moderne umetnosti. Kakšnih 20 let je preživela na relaciji London - Pariz kot mecen različnim umetnikom ter odprla galeriji v Londonu in New Yorku. L. 1948 je bila povabljena, da razstavi del svoje kolekcije na Biennalu v Benetkah. Že naslednje leto je kupila palačo Venier in v njej ostala vse do svoje smrti l. 1979. Na lastno željo je pokopana v vrtu svoje palače, skupaj z vrsto njenih hišnih ljubljenčkov, yorkshirskih terijerjev. Palača danes pripada Skladu Salomona R. Guggenheima iz New Yorka in so v njej razstavljeni moderni umetniki, kot Dali, Picasso, Klee, Braque, De Chirico, Pollock, Vedova in dr.

Akademija lepih umetnosti je v resnici kompleks, ki zajema tri stavbe: cerkev Santa Maria della Carita (Sv. Marija Milosti), samostan lateranskih kanonikov in Scuola Grande della Carita (Velika šola Milosti). Po ustni tradiciji, je na tem mestu stala ena najstarejših cerkva v Benetkah.

Le-ta je bila narejena iz lesa, katero je zamenjala kamnita cerkev l. 1116, zgrajena s pomočjo zapuščine beneškega patricija Marca Zuliana.
 
Beneški patriarh Gabriele Condulmer (poznejši papež Evgenij IV) je dal popolnoma obnoviti cerkev l. 1453 v gotskem slogu, ko so v njo prenesli ostanke svetnika San Aniana. Notranjost so krasila zgodnja renesančna dela slikarja Bellinija. V 18. st. se je podrl cerkveni zvonik in povzročil precej škode cerkvi in sosednim stavbam. Zaradi tega je cerkev ostala zaprta dokler l. 1807 ni Napoleon razglasil cerkev, sosedni samostan in šolo za kompleks, namenjen šolanju slikarjev in za galerijo umetniških del pod imenom Akademija za slikarje. Po vseh predelavah so od nekdanje cerkve ostale praktično le zunanje stene.

Današnje galerije Akademije so največja pinakoteka v Benetkah, z umetniškimi deli znanih slikarjev beneške šole iz obdobja 16.-18. st.: Bellini, Vivarini, Mantegna, Giorgione, Carpaccio, Tizian, Tintoretto, Veronese, Canaletto, Guardi, Tiepolo in dr., razporejenimi v 24 dvoranah. Eno najbolj pomembnih del je Da Vinčijeva skica „Vitruvijski človek", znamenita risba človeških proporc v korelaciji z geometričnimi ugotovitvami antičnega rimskega arhitekta Vitruviusa. Kot večina drugih risb na papirju, je tudi ta razstavljena le občasno.

Zanimivost: l. 1177 se je papež Aleksander III na begu pred hordami Fridriha Barbarosse zatekel v Benetke. Bil je sam, premražen in premočen. Spal je pod beneškimi podhodi. Še vedno anonimnež, poiskal je pomoč v cerkvi Svete Marije Milosti, kjer so mu ponudili delo pomočnika v kuhinji, dokler ga ni nekdo le prepoznal in so ga teatralno odpeljali pred doža Zianija, kateri mu je ponudil svojo pomoč. Julija istega leta je, zaradi političnih spletk, Barbarossa moral priznati nadvlado papeža Aleksandra III, se ponižati in skleniti mirovni sporazum z njim v Benetkah (beneški mir). Papež ga je priznal za cesarja Svetega rimskega Imperija. Kot nagrado za vso nudeno pomoč, je papež dožu podaril zlat prstan, s katerim so Benetke dobile možnost, da pričnejo z vsakoletno tradicijo uprizarjanja poroke Benetk z Jadranskim morjem - simboličnega prikaza njihove moči in absolutne kontrole nad morjem ter kot potrditev Cerkvenega priznanja samostojnosti Serenissime.

Palazzo Barbarigo je tipična zgradba iz 16. st., nekoč v lasti družine Barbarigo, po poreklu iz Muggie (Milje), katero je konec 18. st. kupila družba Compagnia Venezia e Murano.

Kilometre filmskega traku so porabili beneški turisti, da bi bi posneli to edinstveno pročelje na Canalu Grande.

Zgoraj omenjena družba Compagnia Venezia e Murano, znana po svojih visoko cenjenih izdelkih iz muranskega stekla je po nakupu v 19. st. naročila slikarju Carliniju, naj celotno pročelje pokrije s steklenimi pozlačenimi mozaiki. Tako je nastala ena izmed najbolj fascinantnih znamenitosti Benetk s slikami, ki predstavljajo cesarja svetega rimskega imperija Karla V v delavnici slikarja Tiziana (leva stran) in francoskega kralja Henrika III v družbi z dožem Mocenigom na ogledu pihalnice muranskega stekla (desna stran).

Kanal Giudecca je kanal, kateri loči istoimenski otok od glavnine mesta. Ime izvira iz dveh različnih virov: Giudecca si lahko razlagamo kot otok Pravice ali Židovski otok. Danes se na otoku nahaja najrazkošnejši hotel v mestu, kjer si lahko za 3.000 € na noč privoščite hotelski apartma s pogledom na trg Sv. Marka.

Kanal je seveda dobil ime po otoku, katerega ločuje od središča mesta. Danes je otok naseljen z ekskluzivnimi stanovanji, palačami ter vilami. Najpomembnejše vile so Palazzo Vendramin, Palazzo Dandolo ter Palazzo Barbaro Nani. Na otoku se nahaja tudi manufaktura beneških gondol.
 
Na otoku je cerkev zgradila 2 samostana: Zitelle in le Convertite, na otoku so ustanovili tudi Filozofsko akademijo, "Convinto dei Nobili" nasad vinskih trt, kjer so lahko beneški meščani pobegnili od ozkih ulic ter uživali v svežem zraku.
 
Pomembni cerkvi na otoku sta

1. Il Redentore (odrešitelj), delo arhitekta Palladio. Cerkev so zgradili v 16. stoletju kot zahvalo za konec kuge. Med to cerkvijo ter cerkvijo Santa Maria della Salute enkrat letno zgradijo pontonski most ter slavijo praznik Il Redentore
2. Cerkev Santa Maria della Presentazione na Zitelli, delo arhiteka Palladio. Cerkev nima v notranjosti nobenih pomembnih umetniških del

Vodni taxiji so najhitrejši način za prevoz potnikov po Beneških kanalih. Devet metrov dolgi ter dva metra široki čolni so opremljeni z motorji, ki imajo preko 125kW. Za plovbo po nakalih je potrebno imeti lokalno licenco in opravljen izpit za upravljanje čolnov. Pridobivanje licence v Benetkah je dolgotrajna ter draga zadeva.

Vaporetto je morski nadomestek za avtobuse v Benetkah. Sprejme do 150 potnikov. Cena za njegovo vožnjo je 6,50 € za 30 minut (število prestopov je neomejeno), obstajajo pa tudi dnevne karte, tedenske in mesečne. Pred vožnjo priporočamo, da se pozanimate o voznem redu, saj lahko hitro končate na drugem delu mesta.

Pri vožnji z vaporettom moramo biti zelo pozorni na sledeče točke:

1. Ne zanašajte se na vozni red v knjigah o Benetkah; ACTV jih pogosto spreminja. Vedno vprašajte za najnovejšo kopijo voznega reda preden se vkrcate.
2. Zelo pogosto se lahko zgodi, da avtobus preskoči postajo oz. pelje v garažo. Na strani imajo table - pozorno preberite kaj piše na njej.
3. Ob vstopu morate na aparatu uničiti karto. Če karte nimate, TAKOJ obvestite kondukterja. Če bo ON VAS vprašal za karto in je vi ne boste imeli pri sebi, boste plačali karto kazen.
4. Vaporetti so invalidom prijazni, zato ga toplo priporočamo, saj je med pristaniščem ter trgom sv. Marka sedem mostov za prečkati; z Vaporettom to zmanjšate na enega.

Kratka vožnja vas bo z vaporettom Vas bo popeljala stran od turističnih središč in sleherni obiskovalec hitro spozna, da Benetke niso sestavljene samo iz Trga svetega Marka ter mostu Rialto, ampak tudi iz mnogo drugih otokov. Poleg dejstva, da je glavno otočje sestavljeno iz šetsih delov (Sestieri = šestine), ne velja zanemariti, da so otoki Murano, Burano in Torcello tudi zelo zanimivi.
 
Benečani so gradili otoke oddaljene od "srca" v glavnem zaradi lastne varnosti. Murano je predstavljal rešitev od posledic morebitnih požarov (proizvodnja stekla), bolnice (proti širjenju nalezlivih bolezni), norišnice (morebitni umori) ter pokopališča (širjenje kuge).
Benetke so zgrajene na 117 otokih, katere ločuje preko 400 kanalov ter povezuje tudi toliko mostov.

Poveglia je en najbolj z duhovi obsedlih  inzakletih otokov daleč naokoli. Otok leži med Benetkami in Lidom ter je za javnost zaprt. Na otoku so prvovrstna posestva, med katerimi sta grad in samostan.

Otok se razprostira na sedmih hektarjih, kjer so se v 14. stoletju borili Benečani proti Genovčanom, beneška oblast pa je na otoku zgradila utrdbo, katere del še vedno stoji. Zaradi pojave kuge na ladjah od 16. do 18. stoletja so na otoku vzpostavili karanteno za obolele in ga zaprli za zunanji svet.

Na Poveglio so med največjim izbruhom kuge množično vozili trupla in obolele od kuge, jih žive pometali na kupe trohnečih trupel in jih nato sežgali. Uradna ocena je, da je okoli 160.000 ljudi v tistem času umrlo na Poveglii, neuradno se pa govori, da jih je tam umrlo skoraj milijon. Posledično se ribiči v širokem loku izogibajo tega otoka in okolice, saj so prepričani, da se jim bodo v mreže zapletle kosti umrlih. Prekleta naj bi bila tudi zemlja, saj je precejšen del prsti sestavljen iz človeškega  pepela in njihove kosti.
 
Nori zdravnik s poskusi na živih ljudeh

Leta 1922 so na Poveglii pod imenom »dom za ostarele« odprli psihiatrično bolnišnico, ki je obratovala do leta 1968. Legenda pravi, naj je v njej nori zdravnik na bolnikih izvajal strašne poskuse, vključno z lobotomijami z dleti, svedri in kladivi. Zdravnika naj bi nazadnje obsedli duhovi kužnih žrtev, ki vladajo otoku. Kmalu po zaprtju je storil samomor – na otoku se je vrgel iz zvonika.

Danes je otok za obiskovalce zaprt, vendar se nanj občasno pretihotapijo navdušenci nad paranormalnim. Ko ga je obiskala ekipa ameriške oddaje »Ghost Adventures« (Travel Channel), je potrdila, da so " čutili nedvomno prisotnost duhov". Na Poveglii danes še vedno stojijo bolnišnica, cerkev, ostanki utrdbe in krematorij.

Otok San Michele se nahaja v sredini beneške lagune, med Benetkami ter Muranom. Otok je pridobil na pomenu od leta 1807, ko je dobil status beneškega muzeja-pokopališča. Kot glavno pokopališče v Benetkah igra pomembno vlogo, saj je v njem pokopanih veliko slavnih oseb ter se tako uvršča kot velika znamenitost mesta.

Otok je sestavljen iz dveh manjših, San Michele in San Cristoforo della pace, ločuje ju ozek kanal, zgrajen leta 1829 z namenom, da se razširi pokopališče.

Zgodovina otoka

San Michele, nadangel, komur je posvečen otok in cerkev na njem, izvira iz 10. stoletja, ko je bil otok samo Cavana de Muran (garaža plovil otoka Murano), saj je služila kot zatočišče za plovila iz tega otoka. Leta 1212 so se na otok naselili Camaldolesi, ki so zbrali bogato knjižnico obogateno z 180.000 tiskanimi knjigami ter 36.000 rokopisi. V času Napoleonovega zatiranja je samostan postal politični zapor (kamor so poslali med drugimi tudi Silvia Pellico in Petra Maroncelli), vendar so ga kmalu po osvoboditvi v začetku leta 1829 podredili Frančiškanskemu redu in postal je del pokopališča San Cristofoto. Na otoku še dandanes stoji znana cerkev San Michele in Isola (slo. Sv. Mihael na otoku), zgrajena in zasnovana po zaslugi arhitekta Mauro Codussi v začetku leta 1469 v prepričanju, da je to prva renesančna cerkev v Benetkah.
 
Otok San Cristoforo della pace (slo Sv. Krištof miru) je bil prvotno uporabljen za namestitev Veternice v 14. stoletju, vendar so jo kasneje preselili v žensko bolnišnico in kasneje v samostan Brigidini (naslednica Agostiniani). Na otoku je danes ohranjena majhna cerkev z istim imenom v sklopu današnjega pokopališča.

Otok Murano je po svetu poznan po izdelavi steklenih umetnij, katera je nadomestila prvotni dejavnosti - ribolov in solinarstvo. Podobno kot Benetke je tudi Murano sestavljen iz otokov ter mostov. V dosti manjši podobi se v mestu nahaja tudi Canale Grande.

Otok Murano so sprva naselili Rimljani, kasneje prebivalci Altina in Oderze. Sprva so se preživljali z ribolovom ter deloma s solinarstvom. Do enajstega stoletja je veljalo za središče mesta, saj so po tem letu zabeležili preseljevanje v Dorsoduro (danes sestier v središču mesta). Murano je imel tudi svojo vlado, katero so pa pod pritiskom Benečanov opustili v 13. stoletju. Kljub priznju Beneške vlade so na Muranu ohranili svojo valuto in izdelovali lastne kovance.
 
Leta 1291 so na silo preselili vse izdelovalce stekla na Murano, da bi preprečili požare na glavnem otočju. Izdelovali so umetnine (steklene kroglice) in ogledala. Izdelava umetnin v kombinaciji z bakrom je osnovana na Muranu. Za kratek čas je otočje veljalo za največjo proizvodnjo stekla v Evropi. Do danes velja, da na otoku Murano izdelujejo najlepše lestence na svetu. Kljub zatonu Beneške repubilke v 18. stoletju so na otoku ohranili proizvodnjo.
 
V 15. stoletju so začasno gradili lepe palače na otoku (kot vikende), vendar so to dejavnost hitro opustili.

Na otoku se nahaja zanimiv muzej steklarstva v palači Giustinian, katerega so odprli leta 1861. Osnoval ga je takratni župan Murana, Antonio Colleoni ter zgodovinar vincenzo Zanetti. Leta 1862 so muzeju dodali še šolo risanja. Zaradi finačnih težav je leta 1923 padel pod okrilje Beneških civilnih muzejev. Leta 1932 so ga reorganizirali ter stavbo obnovili.

Otok Burano je osnovala družina Buriana, katera se je kasneje preselila na otok Buranello. Otok je poznan po izdelavi čipk. Naseljen s 4.000 prebivalci se nahaja 7 kilometrov severno od središča mesta (40 min z vaporettom). Nikoli ni užival neodvisnosti Murana, saj je bil sprva podrejen Torcellu kasneje Benetkam.

Nahaja se v neposredni bližini otoka Torcello. Prvotni prebivalci so bili najverjetneje Rimljani, v šestem stoletju so ga naselili Altini, ki so ga poimenovali "vhod v mesto". 

Vloga otoka Burano je zrasla v 16. stoletju, ko so ženske razvile proizvodnjo čipk s iglami. Čipke so prodajali po vsej Evropi do 18. stoletja, ko je interes zamrl. Obnovili so ga šele leta 1872 z odprtjem šole čipkarstva na otoku. Proizvodnja je cvetela, vendar je danes skoraj zanemarljiva zaradi zahtevnosti; kar pomeni veliko vloženega časa (in posledično denarja).
 
Burano je danes poznan tudi po svojih živo obarvanih fasadah. Žive barve so posledica zlate dobe. Če danes kdo želi prebarvati svoj dom, mora prvo zaprositi vlado za odobritev barve, katera bo v kratkem času odobrila željo oz. predlagala svojo alternatvio. Posledica tega zakona je topla obarvanost otoka v pastelne barve.

Otok Lido velja kot valobran laguni. Dolg je 18 km ter naseljen z 20.000 prebivalci. Vsakega septembra na otoku organizirajo fimski festival. Na začetku Križarskih vojn so na otoku prisilno naselili na deset tisoče vojakov, ki niso uspeli odplačati gradnjo svojih ladij. Danes se je uveljavil zaradi svoje 12 kilometrov dolge plaže.

Otok Lido je geografsko razdeljen na 3 dele:

1.  LIDO, dom filmskega festivala, s hoteli Grand hotel des Bains, Grand hotel Excelsior in Venice casino.
2.  MALAMOCO, v središču je bil naseljen še pred prihodom Veneti. Za kratko obdobje je na tem delu prebival tudi beneški vojvoda - Dož.
3.  ALBERONI kot najjužnejši del otoka je danes veliko golf igrišče. Na tem delu se nahajajo ostanki trdnjave San Nicolo, od koder so branili laguno od ladijskih napadov iz Jadrana. V 16. stoletju so tukaj zgradili veličasten most iz istrskega marmorja ter opek. Na kraju, kjer je nekoč stal most, danes slavijo "Festa della Sensa" - poroko med Benetkami in morjem.

Otok Torcello  je poznan kot najstarejši otok v laguni, saj so ga kot prvega naselili "Veneti", ko so zapustili kopno (Terra Firma) med begom pred Barbari, posebej pred Atilo. Atila je leta 452 uničil mesto Altinum ter vso okolico od koder je pregnal prednike današnjih Benečanov.

Klub dejstvu, da je regija Veneto pripadala Bizantinskemu imperiju (Ravenni) vse od Gotske Vojne, je bila pod konstatnim napadom Germanov. V naslednjih 200 letih so Langobardi in Franki na otok pošiljali svoje begunce, saj je vodna masa okoli otoka delovala kot obrambni zid. Celo škof Altino se je leta 638 zatekel na otok in posledično je Torcello za več kot tisoč let postal uradna škofija. Prebivalci Altinuma so s seboj prinesli relikvije sv. Elidorusa, kateri danes velja kot svetnik otoka.
 
Ekonomsko je Torcello ohranil močne veze s Konstantinoplom, vendar ohranil svojo (relativno) neodvisnost. V 10. stoletju je na otokih živelo preko 10.000 prebivalcev in bilo gospodarsko bolje razvito kot Benetke. Soline so postale hrbtenica razvoja.
 
Na veliko srečo otoka "Rivus Altus" (danes Rialto) v današnjem geografskem središču mesta Benetke se je v 12. stoletju močvirje v Torcellu začelo izsuševati in s tem se je era nadvlade Torcella končala. Velika večina prebivalstva se je preselila na otoke Burano, Murano ter Benetke (takratni Rivus Altus). Danes na otoku živi le okoli 20 (dvajset !!) prebivalcev.
 
Glavna atrakcija je danes katedrala Svete Marije iz leta 639. V 11. in 12. stoletju so jo dogradili v Bizantinskem stilu (vključno z mozaikom "zadnja obtožba"). Torcello je tudi dom hudičevega mostu (Ponte del Diavolo).

Otok Sant Erasmo se nahaja na severnem delu lagune tik ob izhodu iz beneške lagune (ob Punta Sabbione). Otok je bil pred časom povezan z otokom Murano. Danes se na njemu nahajajo poljedelske površine. Na otoku se nahaja tudi Maksimiljanova utrdba - izvidniški stolp.

Benetke - mesto med morjem in nebesi, polno mistike ter razpeto med resničnostjo, domišljijo in sanjami, s svojimi neštetimi ozkimi ulicami, mostovi in kanali predstavlja odlično kuliso za krinko, nošenje dvoumnih mask in kršenje pravil.
 
Najstarejši zapisi o beneškem karnevalu segajo v leto 1094, ko je bilo treba stare poganske navade nekako prilagoditi krščanskim razmeram in od takrat se redno pojavljajo letna poročila o bleščečih praznovanjih, kakršna niso poznali niti najimenitnejši dvori po Evropi. Leta 1296 je beneški senat uradno določil praznovanje na zadnji dan pred postom. Tako je beneški karneval razglašen za javni praznik.
 
Kar nekaj stoletij je beneški karneval pričenjal na prvo nedeljo v oktobru in se stopnjeval do vrhunca na Pustni torek, dan pred postom. Sama beseda „karneval" je nastala iz latinskega izraza carnem levare (prenehati uživati meso). Izraz se nanaša na postni čas, oziroma na pepelično sredo, ko so se ljudje na nek način poslavljali od mesa in pripravljali na post.

Pozneje so zamaknili pričetek karnevala na 26. december, dan sv. Štefana. Uporabo mask je urejala vrsta zakonov, po katerih je bilo dovoljeno biti maskiran samo v tem obdobju. Edina izjema je bila maska imenovana bautta, katera je bila dovoljena, po stari navadi, od prve nedelje v oktobru naprej.
 
Prvotni karneval je vseboval mnogo starogrških in rimskih elementov, od katerih so jih nekaj pozneje opustili, mnogi pa so se nekoliko spremenjeni ohranili do danes. V srednjeveških časih so na Trgu sv. Marka, nabrežju Riva degli Schiavoni in po vseh večjih trgih v mestu postavljali stojnice s hrano in pijačo - pekli so fritolle (drobne krofe), prodajali sladki kostanj in sladice iz oddaljenih krajev. Trobente, piščali in bobni so se oglašali cele dneve. Prirejali so razkošne ognjemete, Castellani in Nicoletti (fantje iz obeh bregov Canala Grande) so tekmovali v „Herkulovi moči", oz. kdo bo napravil višjo človeško piramido, plesala se je moresca (španski ples, ki simbolizira bitko med kristjani in Mavri). Vrstile so se predstave v satiričnih lutkovnih gledališčih na prostem, eksotične živali so poplesovale na takte glasbe. Množično se je igrala loterija, jasnovidci so napovedovali prihodnost, zoboderi so ponujali poceni storitve, mazači so prodajali čudežne zdravilne napitke. Tri dni in tri noči so maske pile, pele, plesale in se zabavale na dvorišču palače Fondaco dei Tedeschi (današnja pošta). Vrhunec dogajanja je predstavljal atraktiven, vendar nevaren „golobičin let", ko je posebej usposobljen akrobat po žici drsel z zvonika Campanile vse do Doževe palače in spotoma s cvetlicami posipal navdušeno množico pod njim! Na pustni torek so rajajočo gručo mask zvonovi cerkve San Francesco della Vigna ob polnoči opomnili, da je konec veselja in da prihaja čas, ko se bo treba postiti in pokesati.
 
Uporaba maske je znana tudi v grškem in rimskem gledališču vse do italijanske comedie dellarte preko katere se beneške maske razširijo po celi Evropi. Skrivnostni svet maskiranja izvira iz najtemnejših kotičkov človeške duše. Beseda „maska" izvira iz lombardskega naziva za mrtvo osebo ali dušo iz podzemlja. Prav zaradi takšnega, rahlo demonskega izvora maske, se je uradna cerkev v srednjem veku rabi mask še posebej upirala. Ljudje so že od nekdaj v maski odkrivali nekaj privlačnega, saj se človek z njeno pomočjo spremeni, postane druga oseba; skrit za masko se lahko nekaznovano norčuje iz drugih, služabnik vsaj za nekaj časa postane enak svojemu gospodarju. Beneška aristokracija je bila vedno tako modra in zvita, da je praznik obrnila sebi v prid in nezadovoljnim ljudem ponujala dovolj zabave in veselja in tako še utrjevala svojo oblast. Prireditvam, na katerih so ljudje nosili maske in z njimi izražali tudi svoje nezadovoljstvo nad razmerami, so oblasti že zelo zgodaj začele posvečati veliko pozornost.
Velikokrat so se pojavili razni nepridipravi, ki so, skriti za masko brez strahu sleparili in kradli. Zato je država maske strogo predpisovala in nadzirala, predpis iz leta 1339 za tatove zahteva visoke denarne kazni, poznejši predpisi pa so za krajo predvideli celo do dve leti ječe, za umor pa smrtno kazen. 
 
Bilo je na tisoče različnih vrst mask, ki so se spreminjale skozi čas. Vsaka maska nosi v sebi predispozicijo simbologije in kulturnih vplivov, ki so slikali trenutek nekega obdobja. Med tradicionalne maske se šteje bautta, originalna beneška maska, bele barve, kratka, pokriva le oči in nos (pozneje se je pripisovala tudi Casanovi), ponavadi v kombinaciji s črnim svilenim naglavnim prekrivalom z izrezom za obraz, črnim beneškim trirobim klobukom (tabarro) in črnim, dolgim pregrinjalom. Nosili so jo ljudje vseh slojev in obeh spolov, kar je verjetno razlogov za njeno veliko razširjenost. Obstaja tudi njena črna izvedenka, moretta, katero so poglavitno nosile ženske. Pantalone, z nagubano kožo in dolgim nosom, v rdečem kostumu in temnem pregrinjalu; arlecchino, v karirasti obleki, se je ponavadi norčeval iz vseh in izvajal razne akrobacije; dottore z velikim, ptičjem kljunu podobnim kljukastim nosom, v katerega so v času kuge tlačili aromatična zdravilna zelišča, kot zaščito pred „črno smrtjo"; gnaga, maska, katera poudarja biseksualnost in spreminja žensko v moškega in obratno; mattacino, dvorski norček; colombina, pulcinella, balanzone, brighella itn.
 
Mojstri, kateri so izdelovali maske, so iz tega razvili donosni posel in so se celo organizirali v ceh. Tehnike oblikovanja mask iz lepljenega, večplastnega papirja so se nenehno razvijale, dekoracije v zlatu in vseh možnih barvah so vedno več pridobivale na vrednosti. Določeni mascareri so delali izključno za najbolj bogate družine, za katere so se maske pripravljale več mesecev vnaprej. Do današnjega dne se je v Benetkah zadržala tradicija ročne izdelave mask in v vsaki delavnici je moč odkriti neko skrivnost ali posebnost. Znameniti režiser Stanley Kubrick je za svoj zadnji film „Oči široko zaprte" (Eyes Wide Shut) izbral maske enega izmed mojstrov v bližini mostu Rialto. Maska, vezni člen med primitivnimi pogani in razvito družbo, še naprej predstavlja šifro za vstop v svet drugačne realnosti, provokativne, zavajajoče in vznemirjajoče... Kot kakšen plemenski totem, istočasno nastopa v vlogi gledalca in igralca v scenariju zgodovine in simbolike Benetk.
 
Nekateri karnevali, posvečeni pomembnim dogodkom so se v zgodovino vpisali kot najimenitnejši vseh časov: 1572, v čast zmage nad Turki pri Lepantu; 1587, znan po impozantni procesiji konj in kočij skozi mesto; 1696, ko se je vsa ugledna moška gospoda preoblekla v dame in obratno...
Karneval je v 17. in 18. stoletju dosegel status dobičkonosnega posla za celo Republiko. Mesto je že računalo na uspešno izvedbo praznika, da bi lahko točaji, gostilničarji, vinarji, hotelirji, trgovci, izdelovalci mask, ribiči, prevozniki, gondolijerji, krojači, klobučarji, frizerji in ostali prišli do največjega zaslužka v letu dni. S karnevalom se je tudi uradno rodila turistična industrija. Karneval je postal tako pomembna gospodarska panoga, da je senat zatajil smrt doža Renierja, ki je umrl sredi praznovanja 1789 in so novico objavili dvajset dni pozneje, da ne bi prekinili ali prizadeli pustno rajanje. Benetke so doživljale največji razcvet kulturnega in zabavnega življenja od kar so izgubile pomen v svetovni trgovini. V tem času so v Benetke prihajali razni umetniki kot npr. Goldoni, Vivaldi in Canaletto. Karnevala se je udeleževal celo dož z vsemi tujimi ambasadorji.
 
Padec Republike 1797 je pomenil tudi konec tradicije karnevala: Napoleon je prepovedal pustovanje! V 19. stoletju se je z industrializacijo spremenil tudi način življenja in karneval je v celoti izgubil pomen. Stoletja stare maske in kostumi so povsem izginili vse do leta 1979, ko so se beneške lokalne oblasti odločile obuditi karneval kot turistično znamenitost in so se tradicionalne pustne pojave spet začele vračati na ulice in trge. Današnji beneški karneval je ob karnevalu v Rio de Janeiru in Mardi Gras v New Orleansu eden največjih in najbolj pomembnih na svetu. Maske živijo ponovno...

Zgodovina karnevala se je razvila okoli rimsko katoliškega praznika LENT (Quaresima - lat. Quadragesima, kar pomeni štirideset dni). Karneval so (in še danes) povezovali z štirideset dnevnim praznikom, ki se je vrtel okoli pustnega torka (Martedi grasso - slo. debeli torek).

Izvor besede karneval (it. carnevale) ima več teorij:

1. latinski izvor carnem levare oz. carnelevarium, kar pomeni odvzeti meso
2. latinski izvot carne vale, kar pomeni odreči se mesu

 
Tradicionalno je obdobje štiridesetih dni Lenta zaznamovalo žalostno odrekanje, post ter abstinenco od sadja, jajc, mesa in mlečnih proizvodov. Karneval se je prvič omenil med vladanjem Doža Vitale Falier leta 1092, vendar se predvideva, da je uradni izvor mlajši.

Med zmago doža Vitale Micheli proti Ulrichu II (patriarh Akvileje) leta 1162, so Ulricha II kot zapornika skupaj z 12 uporniki ujeli med bitko za prevlado nad Gradežem.
 
Ulricha II so spustili pod pogojem, da letno plača Benetkam oškodnino v obliki:

• 12 hlebcev kruha
• 12 svinj
• 1 bika

Takrat je začela tradicija klanja bika ter dvanajst svinj na trgu sv. Marka v obdobju današnjega pustnega torka (v beneškem dialektu: Ziomba Grasso) kot praznovanja zmage proti Ulrichu II.

Prvi pisni izvori praznovanja so iz 13. stoletja, ko so maskirani moški ciljali ženske z jajci. Pisna sled je iz Beneškega zakonika iz leta 1268, katera prepoveduje to dejanje.

Benečani so v zgodovini poznali štiri glavne vrste mask. Razlikovale so se v obliki in namenu. Poimenovali so jih v: Bauta, Moretta, Larva oz. Volto ter Maschera in Domino. Poglejte si razlike med njimi in ob obisku mesta kupite tisto, ki vam najbolj ugaja.

1. Bauta

Beneška maska Bauta oz. bolje rečeno kostum je sestavljen iz:

• črno pregrinjalo
• črn trikotničast klobuk
• bela maska

Beli maski je bil dodan črn klobuk v obiliki trkotnika ter črno pregrinjalo, s katerim si je nosilec pokril vrat ter ramena. Na belem delu maske je zgornja ustnica prikrila in stisnila miniaturen nos tako, da je nosilcu spremenila zvok in ga naredila še bolj neprepoznavnega.

Maska je bila zelo popularna. Posledično so bili pripravljeni odšteti velike količine denarja za najboljše blago za izdelavo maske. Leta 1742 je Magistrat (Magistrato delle pompe) želel objaviti zakon, s katerim bi to preprečil, vendar ni uspel. Benečani so vedno našli izgovor za črna pregrinjala, pravico za nošenje maske so pa vedno nekako "priključili".

Masko Bauta so nosile ženske ter moški. Ženske so jo morale nositi v gledališče. Nošenje je bilo prepovedano samo mladim, neporočenim ženskam. Ženske so lahko nosile bela pregrinjala poleti in črna pozimi.
Med karnevalom so Benečani (tako ženske kot moški) nosili maske Bauta, da bi se lahko skrili pred zakonom ter počeli stvari, katerih sicer ne bi smeli. Zgodovina pravi, da so tudi duhovniki in nune nosili maske, da bi se skrili pred javnostjo pred občasnimi ljubezenskimi razmerji.

2. Larva oz. Volto

Tipično bela je bila enostavna verzija Baute. Predvidevajo, da ime Larva izvira iz latinske besede maska oz. duh. Pogost pojav v Benetkah je bila črna obleka, črn klobuk ter bela maska v sijaju polne lune v mestu.
Maska je omogočala prehranjevanje in pitje z masko ter posledično ohranjanje anonimnosti.

Larve so izdelali iz nežnega voskanega blaga in so bile posledično lažje ter bolj udobne za nošenje. Tako so jih moški in ženske nosili med obroki, plesi ter zapeljevanji.

3. Moretta

Ovalna maska s črno ruto kot pregrinjalo so nosile ženske med obiskom samostanov.

Maska Moretta izvira iz Francije in je hitro postala popularna v Benetkah, saj je poudarjala ženskost. V nostranjem delu maske (pred usti) je bil majehn gumb, katerega je nosilka ugriznila. Namen je bil odvrniti osebo od komuniciranja.

4. Maschera de vesta ali Zenta

Maske so nosile ženske iz revnejših slojev.

Zendale je bila zelo kratka maska oz. samo robček, ki je pokrival del glave. Bil je bel oz. črn. Kot dodatek je imel prozorno pregrinjalo s katerim so nosilke lahko pokazale del obraza.

Ženske so nosile samo bele Zente. Med karnevalom so jih nosile tudi bogatejše ženske, da bi prikrile svoj družbeni sloj.

Kronološki zapis nam pove, da je leta 1782 bodoča kraljica, Marija iz Rusije nosila tovrstno masko, da bi se lahko pomešala med gnečo na trgu sv. Marka in uživala med karnevalom.

Vaš sprehod med beneškimi ulicami bo ustavil mišičast možakar v črtasti majici. Povabil vas bo na gondolo, tisoč let staro prevozno sredstvo. Peljal vas bo po najožjih kanalih in tja do Canala Grande.
 
To bo panoramski izlet: pogledi bodo usmerjeni v elegantne palače, zanimiva baročno oblikovana okna in balkoni, velika vhodna vrata. Gondolijer vas bo popeljal v daljno zgodovino ter občutek da ste pripadnik bogate beneške aristokracije vam bo pisan na kožo. Ko boste pluli mimo rojstne hiše Giacoma Casanove boste vedeli da ste na najbolj romantični točki na svetu...
... in to so Benetke!

Vožnja z gondolo je kot življenje samo... pomembnejša je pot od cilja!
 
 
Z gondolo potujete skozi svoje privatne Benetke. Daleč od turističnih središč in velike množice ljudi...samo mostovi, palače, kanali brez pločnikov in odsevi unikatnosti nekoč velike Republike Serenissime....
(S. Škrinjar)

1. BENETKE SO SPREJELE PRVO ŽENSKO GONDOLIERKO

Po devetih stoletjih moške dominance so v ceh sprejeli prvo žensko. Pri 23-tih letih starosti je Giorgia Boscolo postala prva gondolierka v Benetkah. Poročena mater dveh otrok jer uspešno opravila sprejemni izpit. 

Z opravljenim izpitom bo sedaj opravljala šolo "taksista na vesla". S tem je v Benetkah padel en velik tabu.
 
Je pa dejstvo, da je njena pot do samostojnega dela dolga. Dokler bo njen predhodnik aktiven gondiler, bo Giorgia njegov nadomestek in bo svojo nalogo opravljala samo v času njegove odsotnosti.

Benetke od vedno veljajo za mesto stoterih kanalov ter mostov. V mestu obiskovalec ne bo našel niti ene ceste in vozil, kot smo jih navajeni na kopnem. Od vedno so se bogati beneški trgovci in plemiči prevažali z gondolami. Danes slovi gondola kot najbolj romantično prevozno sredstvo.

Gondolier vas bodo odpeljal stran od mestnega vrveža in mase turistov v skrite kanale. Iznajdljivost ter edinstvena sposobnost manevriranja beneškega gondolierja se bo pokazala v svoji najboljši luči vsakič, ko vas bo popeljal okoli stavb ter pod nizke beneške mostove. Za trenutek boste zaprli oči in si zamislili, da vas gondolier pelje po isti poti, katero je Casanova ubral, ko je bežal iz zaporov... Ta svetovno znan simbol Benetk je zelo luksuzen način prevoza, ki ga uporabljajo le turisti in izjemoma Benečani na dan svoje poroke.
 
 
Gondole se bile do 16. stoletja raznih barv, oblik ter dolžin. Po hudi epidemiji kuge, katera je pobila ca. 40% vseh prebivalcev se je Dož odločil, da prekine z nesmiselnim dokazovanjem bogastva in objavil zakon, da morajo biti vse gondole črne barve, v znak žalovanja za vsemi umrlimi. Posledično so vse gondole v Benetkah danes zgrajene po identičnem principu (da bi se izognili konkurenci). Kljub vsemu, izdelati lepe gondole ni enostavno: potrebujemo 9 različnih vrst lesa: bukev, češnjev les, brest, borov les, macesen, mahagonij, orehov les, lipov les, hrast in 280 asimetričnih kosov, da pridobimo obliko, podobno luni. Le-ta  omogoča željeno usmerjanje godole. Če tako ne bi bila izdelana, bi veslali v krogu. Desni lok gondole je 24 cm daljši od levega. V njej lahko se lahko poleg gondolierja pelje največ 6 oseb.

Izdelava gondole je zelo zahtevna, traja tri mesece. Zaradi velikega povpraševanja ter majhne pondube je cena tudi temu primerna  - od 40.000 €. Izdelujejo jih na otoku Guidecca v ladjedelnicah starih preko 400 let. Od gondolierjev ne moremo pričakovati, da nam bodo prepevali kot to prikažejo v filmih.

»Oe, premi e stai« je izraz, ki ga uporabljajo že nekaj stoletjih kot spodbudo sebi in drugim gondolierjem. Po Beneškem zakonu morajo biti gondoljerji izključno beneškega rodu. Vsi morajo biti enako oblečeni: črne hlače, slamnat klobuk z modrim trakom, majica z belo-modrimi ali belo-rdečimi črtami.  So edini stoječi veslači (poleg Blejskih).
 
Legenda pravi, da so se izjemoma gondolierji rodili s podplati v obliki palme. Tako so bili stabilni na gondoli in jo lažje usmerjali. Se zelo dobro spoznajo na smeri tokov vode, saj jim to omogoča, da jih izkoriščajo in tako hranijo svojo moč. Starejši gondolierji prenašajo znanja na sinove, v genih imajo zapisane vse kanale in njihovo globino ter širino. Nekoč so gondole uporabljali pri prevozu blaga do palač, danes pa so le turistična atrakcija. Že tisoč let nudijo edinstven in drugačen pogled na elegantne beneške palazze. Forcola oz. vilice držijo veslo na 8 različnih načinov za lažje usmerjanje gondole.
 
Kovinski kos na prednjem delu gondole pomaga gondoljerju ohranti ravnotežje - oblikovan je, da ponazarja obliko Canale Grande (oblika črke S) ter na vrhu Doževo krono. Kovinski zobje na prednjem delu kovine ponazarjajo mestne šestine Benetk, edina obrnjena proti potnikom pa simolizira otok »Gioudecca«. Ker so se Benečani po zadnjih Križarskih vojnah želeli odkupiti papežu ter Vatikanu, so med zobe dodali 3 dekoracije, katere simbolizirajo 3 žeblje, s katerimi je bil Kristus pribit na križ. Rep gondole so okrasili s podobo Papeževe zucchette.
 
Danes se gondole v Benetkah seboj ne razlikujejo dosti (z namenom da bi se izognili konkurenci). Kljub vsemu, izdelati lepe gondole ni enostavno: potrebujemo 9 različnih vrst lesa: bukev, češnjev les, brest, borov les, macesen, mahagonij, orehov les, lipov les, hrast in 280 asimetričnih kosov, da pridobimo obliko, podobno luni. Le-ta  omogoča željeno usmerjanje gondole. Če tako ne bi bila izdelana, bi veslali v krogu. Desni lok gondole je 24 cm daljši od levega. V njej lahko se lahko poleg gondolierja pelje največ 6 oseb.

FORCOLA (slo. 4-točkovno nosilo) je osnovno krmilno sredstvo v Beneški gondoli. Narejena iz enega kosa lesa, oblikovana v loku, podobnemu človeškemu komolcu in nudi gondolierju možnost neomejenega manevriranja.

Za izdelavo Forcole je od umetnika (tesarja) zahtevalo veliko izkušenj, znanja in iznajdljivosti. Zaradi moči ter prestiža so bile forcole izdelane iz enega kosa lesa. Drevo, iz katerega izdelajo krmilo, mora biti staro in les dobro posušen.

Forcola (tudi povezana s številko 4) ima štiri pozicije, v katerem lahko gondolier manevrira:

1. najnižja zunanja: v spodnjem ZUNANJEM loku se veslo namesti, ko želi gondolier ob počasni vožnji zavijati levo oz. iti bočno do priveza.
2. najnižja notranja: v spodnjem NOTRANJEM delu se namesti, ko želi gondolier voziti gondolo vzvratno
3. spodnji lok na glavi forcole: v tej poziciji ima veslo med "zaviranjem"
4. najvišja "šalica": v tem delu drži veslo med vožnjo brez večjih zavijanj ter maneviranj

Ko je na svojem mestu, je najviša točka forcole 40cm nad plovillom, kar omogoča gondolierju, da je kot med veslom ter vodno gladino manjši in tako oddalji veslanje ter pogon od plovila in vozi gondolo ravno kljub dejstvu, da vesla samo na eni (desni) strani plovila.
 
Ime forcola sta si izmislila Benečana Gilberto Penzo ter Saverio Pastor.

Do leta 1854 je bil most Rialto edina povezava čez Canale grande. Posledično so namesto dodatnih mostov postavili "trajektno" povezavo med različnimi bregovi kanala. Če kdo želi danes prečkati glavno žilo brez uporabe mostov v mestu ima 2 možnosti...

Lahko se vkrcate v (drag) vaporetto, ki Vas bo stal 6 € (tudi če samo prečkate) ali izkoristite zgodovinska plovila podobna gondolam. Traghetto (it. trajekt) poganjata 2 osebi in njuna edina naloga je, da vas za 0,50 € popeljejo iz enega brega kanala na drugi.
 
V pretkelosti je bilo v Benetkah preko 30 različnih krajev, kjer ste se lahko vkrcali in za sibmolično plačilo peljali preko Canale Grande. To nalogo sta opravljala učenca "gondolierske šole v Benetkah", katera letno sprejme samo 20 kandidatov.
 
Ker so po 1854 na Canale grande dogradili še 2 mostova (ter zadnjega, četrtega, katerega še končujejo), se je povpraševanje zmanjšalo ter posledično tudi število ponudnikov.

Mesta, kjer se lahko vkrcate, so:

1. Fondamente S. Lucia (pred železniško postajo) - Fondamenta San Simeón Piccolo
2. San Marcuola - Fóndaco dei Turchi (pri naravnem zgodovinskem muzeju)
3. Santa Sofia (blizu palače Ca DOro) - Pescaria (ribja tržnica)
4. Riva del Carbòn - Fondamente del Vin
5. Sant Angelo - San Tomà
6. San Samuele - Ca Rezzónico
7. Campo del Traghetto - Calle Lanza (blizu cerkve Santa Maria della Salute)

 Traghetto je križanec med trajektom in gondolo.

V Beneški laguni se ne pojavljajo samo gondole, traghetti in vaporetti, temveč tudi drugi tipi čolnov. Ti so v glavnem v zasebni lasti oz. jih uporabljajo za prevoz ljudi in tovora. Njihova vloga še zdaleč ni tako romantična kot gondola oz. razširjena kot vaporetto, vendar vseeno igrajo pomembno vlogo v mestnem vsakdanjiku.

1. Sandolo

Je najpogosteje uporabljen čoln v laguni, dolg od 5 do 9 metrov, ima ploske stranice in ravna vesla nagnjena naprej. Je vsestranski, saj se uporablja v ribištvu ( sàndolo a la ciosòta, sandolo buranèlo, sàndolo sampieròto), za rekreacijo in regate ( mascaréta, pupparìn), za lov, prevažanje potnikov itd.
 
2. Sàndolo da s"ciòpo ali S"ciopón

Majhen čoln dolg približno 5 metrov, 1 meter širok in 30 cm visok. Uprabljali so ga domačini v estuarju za lovljenje rac, z uporabo tehnike imenovane »col sciopòn«. Lovec je peljal okrog lagune v tem lahkem čolnu veslajoč z dvema prekrižanima premcama, vrgel vabo iz Sandola in uporabljajoč majhno veslo imenovano »pénola« (pero) ali »palina« zaustavil raco in jo ustrelil z mušketo - »sciopo« (od tu izvira ime čolna).
 
3. Sàndolo da barcariòl

Uporablja se ga za transport turistov, pobarvan je v črno in opremljen z »parécio« (stoli, divanom in pozlačenimi konji ob strani), turisti ga uvrščajo med gondolo, saj ima isto funkcijo.
 
4. Batèla buranela

Uporablja se za transport gradbenih materialov. Veslači stojijo na koncu ladje, da je na sredini več prostora za tovor. Izvira pa iz stare ladje »batèla a còa de gàmbaro«.
 
5. Caorlìna

Prelep čolnič z zaokroženo, simetrično palubo, vzporednimi strandicami in veliko kapaciteto, kljub kateri še vedno ohranja svojo eleganco.Ohranjenih je le nekaj tradicionalno narejenih Caorlìn, toda veliko je bilo obnovljenih za rekreacijo in regate. Na Carolini se lahko vesla (največ 6 veslačev) ali pa jadra. Uporabljala se je za transport in ribolov, zato je ladja imela tudi kabino za ribiče. Od leta 1951 se Carolina uporablja za beneško regato s posadko šestih veslačev. Dolga je 9 metrov, široka 1,56 m in visoka 0,56 m. Tehta pa približno 380 kg.
 
6. Peàta tudi »piatta«

To je bil najpomembnejši čoln v Benetkah. Podoben Carolini, vendar večji in ne tako vitek. Oblikovan je bil tako, da sprejme maksimalno kapaciteto tovora in izdelovali so ga v različnih dimenzijah - tehtal je od 100 pa vse do 800 kg. Običajno sta s čolnom upravljala dva veslača.

Prav tako slavne kot so Benetke same, so bili tudi njeni prebivalci ter obiskovalci. Kot najbolj znan je seveda Giacomo Casanova, vendar so tudi drugi močno vplivali na razvoj mesta. Arhitekti, umetniki, vladarji, bojevniki so zaznamovali razvoj mesta in pustili pečat. Kot zadnjega velja omeniti odgovornega za propad republike l. 1797 - Napoleon Bonaparte.

Marco Polo je bil beneški trgovec ter raziskovalec. Svojo slavo si je pridobil z potovanji po celem svetu. Marco, skupaj s svojim očetom Niccolo ter stricem Maffeom, je bil prvi zahodnjak, ki je plul po svileni poti do Kitajske in jo poimenoval v Cathay.

Potovanja očeta Niccolo in strica Maffeo Polo

Ime družine Polo je prvotno pripadala družini trgovcev namesto popotnikov. V partnerstvu sta Niccolo in Maffeo skupaj z Marcom il vecchio (starešina) poslovala z daljnim vzhodom.
 
Leta 1252 je Niccolo zapustil Benetke in se odpravil v Konstantnopel in tam preživel nekaj let. Živeli so v Beneškem delu mesta in posledično uživali v davčni oazi, katere so si Benetke prisvojile leta 1204 po četrti Kržarski vojni ter ustanovitvi Latinskega imperija. Leta 1259 so zapustili mesto, kar se je pokazalo kot izredno pametna odločitev, saj je Mikha VIII Palaiologos leta 1261 prevzel beneški del mesta in ga požgal do tal. Beneške državljane so oslepili.

Svojo pot je oče nadaljeval ob Črnem morju , v Soldaiji. Beneški trgovci so trgovali s tem območjem že od 12. stoletja kar je družina Polo dodobra izkoristila.

Leta 1264 sta Niccolo in Maffeo ustanovila predstavništvo Ilkhan Hulagu in leta 1266 prišla do Mongolske prestolnice Khanbaliq (današnji Peking, Kitajska).

Uradno je Kublai Khan (vladar Mongolije) poslal brata Polo do Papeža s prošnjo, da jim pošlje 100 izobražencev z namenom, da bi v Mongoliji širili Krščansko religijo ter njihove navade. Zapustila sta imperij in se odpravila proti Jeruzalemu. Leta 1269 sta prišla v Benetke ter čakala na izvlitev novega papeža, komur sta nameravala predati prošnjo. Dopis je vseboval tudi zlato palico, s katero si je nosilec pridobil brezplačno hrano in nočitev v celotnem Khansem področju.

Potovanja Marca Pola

Takoj po izvolitvi leta 1271, jer papež Gregor X prejel pismo od Kublai Khana od Niccolo-ja in Maffe-a. Brata sta (tokrat skupaj z 17-letnim Marcom) se vrnila v Mongolio z dvemi Dominikanskimi duhovniki, Niccolo De Vicence in Guillaume de Tripoli. Zaradi strahu sta oba duhovnika med potjo umrla. Vsi trije člani družine Polo so pršli v Kanbaliq ter predali prenešena darila leta 1274.
 
Tibetanski duhovnik in zaupnik Kublai-a Khana, Drogon Chogyal Phagpa je omenjal prejem daril, vendar na žalost brez imen, tako da le-to s strani Mongolske zogdovine ni potrjeno.

Družina Polo je preživela naslednjih 17 let na Kitajskem. Zaradi Markove sposobnosti pripovedovanja pravljic ter pripovedk se je prikupil Kublai Khanu. Poslal ga je celo na diplomatska potovanja po imperiju. Svojo nalogo je dobro opravil ter hkrati zabaval khan z zanimivimi zgodbami ter opazki iz prepotovanih dežel.

Vrnitev v Evropo.

Marco Polo je večkrat prosil za dovoljenje za vrnitev v Evropo, vendar jo je vsakič Khan zavrnil (zaradi priljubljenosti).
 
Šele leta 1291 je Kublai zaupal Marcu zadnjo nalogo: da pospremi mongolsko princeso Koekecin do Ilkana Arghun. Potovali so po morju iz južnega pristanišča Quanzhou do Sumatre, dalje do Perzije. Pot so nadaljevali mimo Sri Lanke ter Indije. To pot je Marco Polo poimenoval v severno svileno pot.

Leta 1293 (ali 1294) jeso prišli do Ilkanate, katerega je vodil Gaykhatu po smrti Arghun. Preselili so se v Trebizond ter od tam se končno odpravili v težko pričakovane Benetke.
 
Velja omeniti, da je bil Marco Polo PRVI v zgodovini, ki je potoval na vzhod. Posledično je Evropa dobila močan vpliv Vzhodne kulture ter odprla se je svilena pot med Evropo in Kitajsko. Trgovska pot je zamrla približno 150 let po njegovi smrti.

Tintoretto (pravo ime Jacopo Comin) velja za najpomembnejšega slikarja Beneške šole ter  zadnjiega velikega slikarja italjanske Renesance. Njegova neverjetna moč je izražena v delu Il Furioso z dramatično uporabo prespektivnega prostora. Posebni svetlobni efekti ga uvrčščajo med predhodnike baroka.

V mladosti so ga poimenovali Jacopo Robusti. Ime Robusti je dobil po svojemu očetu iz časov obrambe vhoda v Padovo ter po krutem napadu imerijskih sil v času Kambrijskih vojn (1509 - 1517). Pravo ime "Comin" je razkril Miguel Falomir iz muzeja v Madridu ter to objavil leta 2007. Cumin izvira iz začimbe kumina.

Življenje

Rodil se je v Benetkah kot najstarejši sin v družini z 21 otroki. Ime Tintoretto je dobil po besedi "obarvati". Oče je v Benetkah opravljal dela barvanja oblačil. Jacopo je že v otroških letih rad risal in slikal. Ko je oče videl njegovo nadarjenost, ga je poslal v šolo slikarja Titian-a v Benetkah, da razkrijejo njegov talent. Iz šole so ga poslali domov, saj so zaključili, da bo velik umetnik, ne pa tudi dober učenec. Od tistega dne sta Jacopo in Titian držala distanco, vendar je Jacopo do Titana kazal bistveno večje spoštovanje kot obratno. Tintoretto je preziranje s strani Titiana sprejel ter ga ignoriral.
 
Tintoretto je bil zelo resen človek. Od vsakdanjega sveta je držal razdaljo. Posledično so ga tudi redko videli z nasmeškom. Večino dneva je preživel v svojem studiu, tudi v času, ko ni delal. Redko koga, razen svojih asistenov, je spustil v svoj studio. Tiste, ki je spustil v svojo bližino, so trdili, da je pravi prijatelj in dober sogovornik.
 
Ob vsakem izhodu iz hiše ga je žena oblekla v tipičen beneški plašč, da bi se bolj vklopil v družbo. Ker je žena držala v rokah družinske finance, mu je ob vsakem izhodu dala vnaprej določeno količino denarja, za katero je zahtevala specifikacijo oz. povračilo. Tintoretto se je temu izmuznil z izgovorom, da je razliko dal revnim ali zapornikom.

Glavna dela

V primerjavi slike Zadnja Večerja med Tintorettom in Da Vincijem je pravi dokaz o razliki v umetniških stilih iz različnih obdobij. Najbolj je viden vpliv renesance. V omenjeni sliki se je Tintoretto dokazal kot baročni umetnik, kar ga uvršča pred svoje obdobje.

Scuola di San Rocco

V profesionalnem življenju je Tintorettovo glavno delo in osebni razvoj na stropu ter zidovih šole San Rocco. Danes je notranojost stavbe uvrščena med temple Tintorettovih del. Na notranjosti je Tintoretto začel delati leta 1560. 
Istega leta je pet umetnikov (vključujoč tudi Paolo Veronese ter Tintoretto) dobilo povabilo, da naredijo sketche za sliko v manjši sali Sala dellAlbergo znotraj šole z nazivom San rocco je sprejet v nebesa. Namesto sketcha je Tintoretto poslal kar sliko, katera je bila takoj postavljena v salo. Ostalih 4 slikarjev je negodovalo, saj Tintoretto ni spoštoval razpisa, vendar njihovih želja po ponovnem razpisu niso uslišali, saj je tintoretto svoje delo podaril, ne pa prodal.
 
Tintoretto je imel zelo malo učencev. Med redke je uvrstil svoja sinova. Martin de Vos iz Anterpna je tudi imel čast, da se je učil od mojstra. Sin Domenico Comin je pogostokrat pomagal pri osnovnih delih. Naredil je marsikatero delo, vendar je ostal celo življenje v senci svojega očeta.

Tintorettove sledove najdemo tudi pri umetniku El Greco (španska renesanca), kateri je pa videl dela svojega vzornika samo med postanki v Benetkah.

Največji ljubimec vseh časov, Giacomo Casanova, je bil pravi osvajalec src. Pri tem velja omeniti, da ni osvajal samo ženskih, temveč tudi moška. Zaradi svojega bogatega življenja je bil obsojen in poslan v zapor, iz katerega je pa zbežal.

Veliki junak Giacomo Casanova je bil tudi ljubitelj lokalov in trgovinic pod poslopjem prokuracij.

V zaporu Piombi je sedel po ukazih inkvizitorjev republike, ker je preveč užival nočno življenje in tega mu niso tolerirali. Dvakrat je poskusil zbežati velikim stražam, ampak... prvič je to bilo, ko je ravno dokončal s kopanjem luknje do spodnje sale oz. v prostost. Prejeli  so ga in takoj je dom dobil v drugi celici. Ampak vseeno je bilo boljše tako, ker bi se njegovo bežanje zaključilo  ravno v dvorani inkvizitorjev. Torej kopal je napačno luknjo, »srečnež«!

Drugič pa je bilo bolj herojsko: njegov sojetnik v celici mu je pomagal, da se povzpne do strehe, šel je nazaj v podstrešje in tekel do Kvadratne dvorane, ki je peljala direkt do zlatih stopnic oz. to je bil vhod v palačo.

Pred vhodom je stal stražar, ki je misli da je Casanova politik, ki je ostal dlje v palači. Pozdravil ga je in mu zaželel lepo popoldne.

Casanova ni mogel zapustiti svojih Benetk, ne da bi se še zadnjič sprehodil pod prokuracijami in užival v šarmu promenade, čas si je vzel tudi za zadnji caffe pri Florijanu. Gondola ga je čakala, ga popeljala do otoka Lido, od koder se je odpravil v Vrsar in nato po Evropi. Dvajset let kasneje se je vrnil v Benetke ter bil pomiloščen.

Jacopo Sansovino je bil rojen 2.7.1486 v Firencah s priimkom Tatti, se je preimonoval v Sansovino po svojem učitelju Andrea Sansovino. Poznan je kot kipar in arhitekt, saj je pomagal pri izgradnji ter obnovi določenih stavb. Glavni pečat mestu je pustil z izgradnjo knjižnice Marciana na trgu sv. Marka (na Piazetti nasproti doževe palače).

Svojo življenjsko pot je začel v Rimu, nadaljeval v Firencah, svoj pečat mestu Benetke je začel dajati po letu 1529, ko so ga beneški prokuratorji proglasili za glavnega arhitekta ter nadzornika gradnje prokuracij na trgu sv. Marka. S tem si je pridobil naziv najbolj vplivnega arhitekta v Benetkah.
 
Funkcijo je prevzel s plačo 80 dukatov ter apartmajem v bližini stolpa z uro, katero so že v naslednjem letu povečali na 180 ducatov. Glavna dela obsegajo Zecco (javno knjižnico), Loggeto (loža - današnji vhod v zvonik) ter veliko število skulptur ter reliefov na baziliki sbv. Marka. Sodeloval je pri obnovi cerkev, palač ter ostalih stavb v državni lasti..
 
Glavne cerkve so:

1. San Zulian
2. San Francesco della Vigna
3. San Martino
4. San Geminiano (zrušena po propadu Benetk in prevzemu mesta s strani Napolenoa)
5. Santo Spirito in Isola
6. Cerkev neozdravljivih

 Glavne palače ter stavbe so:

• Scuola Grande della Misericordia (zgodnji načrti)
• Ca de Dio
• Palazzo Dolfin
• Palazzo Corner
• Palazzo Moro,
• Fabbriche Nuove di Rialto (nove tovarne na Rialtu).

Njegovo glavno delo obsega knjižnico Biblioteca Marciana, eno najbogatejše okrašenih struktur. Stavba se nahaja nasproti Doževe palače na obalnem delu trga (na piazzetti). Stavbo so gradili 50 let; končni strošek je bil 30.000 dukatov. Z izgranjo te stavbe je Benečane pripravil na hvalevredno arhitekturo naslednika: Andrea Palladio.
 
Umrl je 27.11.1570 v Benetkah. Pokopan je v krstilnici v baziliki sv. Marka. Kot najpomembnejšega naslednika uvrščamo kiparja Allesando Vittoria.

Rodil se je v Padovi 30.11.1508 kot Andrea di Pietro della Gondola. Uvrščen je kot najbolj vpliven arhitekt zahodne arhitekture v tistih časih. Svojo prvo zaposlitev je našel kot rezalec kamna pri 13 letih, vendar je že po 18 mesecih zbežal v Vicenzo. 

Tam je postal asitent v najboljši kamnoseški delavnici in se učil od slavnega kamnoseka Bartolomeo Cavazza.

Andrea Palladio (30.11.1508 - 19.08.1580) velja za enega najbolj poznanih beneških arhitektov z močnim vplivom na zahodno civilizacijo. Na njegovo delo je vplivala rimska ter grška arhitektura.
 
Talente Palladia je sprva spoznal Gian Giorgio Trissino, vplivni humanist ter pisatelj iz Vicenze. Trissino je Andrea-u dal "umetniško ime, saj ga je primerjal z grško boginjo modrosti - Pallas Athene. Beseda Palladio pomeni "pametni". Po Trissinovi smrti leta 1550 je Palladio pridobil dosti s pokroviteljstvom bratov Barbaro, saj sta ga oba podpirala ter navduševala študij klasične arhitekture. Leta 1554 sta ga peljala v Rim, kjer se je z mlajšim bratom (Marcantonio Barbaro) vpisal v šolo.
 
Vplivna brata Barbaros sta ga spoznala z Benetkami, kjer se je hitro uveljavil kot "Proto della Serenissima" (slo. glavni arhitekt Beneške repubilke) po smrti Jacopa Sansovino.
 
Palladiov stil, kakor so poimenovali njegovo delo, se nanaša na Rimske osnove, katere je on ponovno odkril, vključil ter razložil v svojih delih. Arhitekturo še danes cenijo zaradi renesančne "tišine", miru ter usklajenosti. Zgradil je marsikatero cerkev, palačo ter vilo, vendar se je najbolj uveljavil z izgradnjo vil. V Benetkah je svoj pečatu pustil na večjem številu cerkva, vendar velja omeniti tudi vile ter ostale stavbe v Vicenci.

Slavni Beneški arhitekt Giorgio Massari je v Benetkah zgradil dosti pomembnih stavb. Med njih štejemo Palazzo Grassi, CaRezzonico, Cerkev Gesuati in Santa Maria della Vizitazione. Njegovo delo najdemo tudi v Kopru: palača Bruti v središču Kopra.

Giorgio Massari (13.10.1687 - 20.12.1766) velja kot pomemben pozno-baročni Beneški arihtekt. Med njegova dela uvrščamo veliko število stavb v Benetkah in njeni okolici:

1. Villa Lattes pri Trevisu iz leta 1715
2. Cerkev Svetega Duha iz Videma
3. Cerkev Santa Maria della Pace (1720 - 1746) iz Brescie.

 
V Benetkah je tesno sodeloval z Tieopolom med dekoracijo notranjosti palač. Njegova glavna dela v Benetkah so:

• Jezuitska cerkev (1726 - 1743) v Dorsoduru
• Palazzo Grassi (1749)
• pomagal Longheni pri zaključku slavne palače ob Canale Grande - CaRezonico
• Cerkev Santa Maria della Vizitazione (la Pieta)

Njegovi načrti so dosegli tudi Koper, saj je na trgu Brolo zgradil palačo Bruti. Družina Bruti se je v Koper priselila z območja Albanije okoli leta 1570 (zato se priimek pravilno piše Bruti in ne Brutti). V Koper so prišli, ko je Drač padel pod Turke in tam za družine, ki so sodelovale z Benetkami ni bilo več prostora.). Pogled na veličastno pročelje palače delno prekriva koprska stolnica. Massari je načrte za obnovo stolnice pripravljal kar v svoji pisarni v Benetkah in ker si lokacije v Kopru ni osebno nikoli ogledal, je prišlo do neljube posledice. Za to ni nihče drug kot on sam kriv, saj je tudi načrte za palačo Bruti narisal sam. 

Marko Evangelist velja za pomembnega krščanskega svetnika. Je domnevni avtor Evangelija po Marku iz Aleksandrije (Egipt). Umrl je 25.04.0068.

Markovo prvotno ter originalno ime je Janez (po Hebrejsko Johanan). Le-to je dobil ob obrezovanju. Drugo ime so mu dodelili iz navade višjih Judovskih slojev, da so otrokom dodeljevali bolj plemenita, latinska ali grška imena. V določenih besedilih so ga poimenovali tudi z obema imenoma: Janez Marko (npr.: Apd 12,12; Apd 12,25; Apd 15,37).
 
Janez Marko je rojen v Palestini, v obdobju vladavine cesarja Avgusta. Iz njegovih mladostnihlet ni kaj dosti znano, tako da ne moremo zaključiti ali je poznal Jezusa ali se je njegovim privžencem (učencem) pridružil kasneje. Znano je, da so se Kristijani pogostkrat sestajali v hiši njegove matere Marije v Jeruzalemu.

1. ŽIVLJENJE JANEZA MARKA

Kot je v Svetem pismu navedeno, je Marko na prvem potovanju spremljal Barnabo (bratranca) in Pavla (Apd 13; Apd 14). Ko so se kasneje sprli in Pavel Marka ni več želel imeti ob sebi na potovanju, je Barnaba skupaj z Markom odpotoval na Ciper (Apd 15,36-40).

Ko so se odnosi med Markom in Pavlom ponovno izboljšali, je Marko Pavla pospremil v Rim (Kol 4,10; Flm 1,24; 2Tim 4,11). Takrat je Marko v Rimu sodeloval tudi s Petrom (1Pt 5,13). Po pričevanju lahko sklepamo, da je Marko zapisal svoj evangelij po Petrovem pripovedovanju. Do danes je ohranjena legenda, katera pravi, da je Marko pozneje zapisal še latinsko verzijo evangelija med svojim bivanjem v Ogleju.
 
Marko se je pojavljal v različnih izročilih, katerih pa ne moremo potrditi z zanesljivimi viri.
 
Obstajajo sledeče trditve:

1. da je bil Janez Marko eden od strežnikov na poroki v Kani Galilejski (Jn 2,1-11)
2. da je bil služabnik, ki je prinašal vrč vode v hišo, kjer je bila pozneje zadnja večerja (Mr 14,13)
3. da je bil on tisti mladenič, ki je nag pobegnil med Jezusovo aretacijo (Mr 14,51-52)
4. da so se med prikazovanjem vstalega Jezusa apostoli zbrali v njegovi hiši (Jn 20)
5. da je Marko prvi širil krščansko vero po seveni Afriki. Obstaja trditev, da je v Aleksandriji ustanovil krščansko skupnost in da se je s tem uvrstil kot prvi aleksandrijski patriarh (oziroma papež, kot pravijo patriarhu v Koptski Cerkvi). Ko se je kasneje vrnil v Aleksandrijo, je bilo dosti ljudi  v mestu usmerjenih proti krščanstvu. Posledično so Marka ubili in truplo zažgali. Legenda pravi, da je ostalo njegovo truplo sredi pepela nedotaknjeno, aleksandrijski kristjani pa so ga pozneje pokopali v svoji cerkvi.

2. SVETI MARKO IN BENETKE

Leta 828 so beneški pomorščaki ukradli Markove posmrtne ostanke in jih prepeljali v Benetke. Glavni zaščitnik Benetk je bil prej sveti Teodor (zaščitnik mornarjev), kmalu pa se je kot zaščitnik mesta uveljavil Marko. Na pročelju bazilike posvečene sv. Marku na trgu sv. Marka  so štirje mozaiki...

Mozaiki prikazujejo del legende: pomorščaki so med potjo Markove posmrtne ostanke pokrili s kosi svinjine zato, da jim muslimani (za katere je svinjina nečista) ne bi ukradli ravnokar ukradene relikvije.
 
Leta 1968 je papež Pavel VI. Koptski Cerkvi vrnil manjši del relikvij svetega Marka.
 
Pri likovnem upodabljanju ima vsak od štirih evangelistov svoj razpoznavni znak: Markov znak je (krilati) lev, ki je tudi beneški grb. (Znaki ostalih evangelistov: Matej - angel, Luka - vol, Janez - orel)

Evangelist Marko goduje 25. aprila po katoliškem in po pravoslavnem koledarju.

Za več kot 1.000 let so v beneški republiki vladali DOŽI (latinsko DUX; slovensko VOJVODA). Do propada republike se jih je zvrstilo točno 120 (spodaj so navedeni po letnicah).
 
Bili so izvoljeni za preostanek svojega življenja s strani mestne aristokracije. V večini primerov je bil kandidat za naslednjega Doža pomemben starešina v mestu. Kombinacija elaborirane aristokracije ter republiške ustave je republiko naredila v vzoren primer "kronane republike". Za razliko Genovskih vojvod so bili njihovi beneški kolegi zakonsko omejeni. Svoje življenje so prebili večinoma znotraj svoje palače ter bazilie Sv. Marka. Svojo rezidenco so zapustili samo za diplomatske potrebe.

Leta 697, ko so Benečani postavili svojega prvega Doža, so s tem nadomestili "tribunal", ki je vodil prvotna naselja v močvirnati laguni. Konstantinoplov namen je bil, da na čelo mesta postavi svojega človeka in s tem tudi nadzoruje vsa gibanja v Benetkah. Vendar so se Benečani kmalu distancirali od Konstantinopla in obravnavali Doža kot svojega civilnega ter vrhovnega vojaškega vladarja. Z namenom, da povežejo Beneško vlado s cerkvijo so določili Doža in posledično dobili vladarja, ki je bil osnovan na temeljih "cesaropapizma".
 
Volilni sistem: Komisiji štiridesetih oseb znotraj senata je bila dodeljena volilna pravica s strani štirih članov vrhovnega sveta. Po neodločenem rezultatu leta 1229 so število 40 povečali na 41 in tako preprečili tovrstne dogodke. Vsakič po izvolitvi je komisija Benečanom predstavila doža z besedami: "To je Vas Dož, če Vam seveda odgovarja". Namen je bil, da zadnje potrjevanje vladarja navidezno potrdi ljudstvo.
 
Doževa funcija je bila v večini doživljenjska, vendar so tudi to v redkih primerih predčasno prekinili. Takoj po smrti, se je sestala skupina "inkvizitorjev", kateri so morali analizirati vsa njegova dejanja in posledično so imeli pravico da kot kazen za njegovo ev. slabo delo zaplenijo njegovo bogastvo.

a.) 7. STOLETJE

Paolo Lucio Anafesto (697-717) (lat. Anafestus Paulucius) je bil prvi priznani beneški Dož. Plemič iz Herakleja je bil izvoljen l. 697, ko je kot uradnik prevzel vladanje celotne lagune in s tem prekinil konflikte med različnimi tribunami, katere so do tega leta vladale v različnih delih. Posledično je poenotil vojsko in se uspešno ubranil napadov Langobardov in Slovanov.

b.) 8. STOLETJE

v 8. stoletju je Benetkam vladalo 8 različnih Dožev. Najpomembnejši je bil Orso Ipato, saj je prvi, katerega je priznal bizantinski vladar "Leo III". Ker je bil umorjen v Ravenni, so naredili kratek premor (737 - 742), nakar je vladanje prevzel njegov sin Teodato Ipato.

c.) 9. STOLETJE

Deveto stoletje je zaznamovalo pet generacij družine Participazio. Le Tradonico je začasno prekinil tradicijo. Rojen Istrian je zavladal Benetkam l. 837. Njegova pomanjlkivost je bila, da je bil nepismen in tako slepo podpisal vse dokumente. Za njim je zopet zavladala družina Participazio.

d.) 10. STOLETJE

Pietro III Candiano je bil za naše področje zelo pomemben, saj je hotel obvladovati celoten Jadran, kar so mu pa Srbi (jadranski pirati) preprečili. Vladavina repubilke se je nadaljevala z borbami za spremembe v mestu, čemur je pa Senat strogo nasprotoval.

e.) 11. STOLETJE

je zaznamoval neopotizem na začetku ter osvajanje Zadra in Dalmacije kasneje. Kot najbolj kontroverzen dož je veljal Otto Orseolo, saj je v vladne vrste vpeljal velik del svoje družine. Po odstopu se je trudil postaviti svojega sorodnika, vendar brez uspeha...

f.) 12. STOLETJE

je zaznamovalo več bitk za dalmatinske luke: Zadar, Split in Trogir. Večkratne bitke je končal slepi Dož - Enrico Dandolo, ko je pred 4. križarsko vojno dokončno premagal Madžare ter osvojil Zadar.

g.) 13. STOLETJE

je nadaljevalo bitko med Benetkami in drugimi (danes) italjanskimi mesti za prevlado na Jadranu. Omeniti velja Doža Lorenzo Tiepolo, saj so v času njegovega vladanja prevzeli oblast nad Jadranom, vendar začeli krvavo bitko l. 1720, katero so po težki bitki tudi uspešno zmagali.

h.) 14. STOLETJE

je zaznamovalo veliko menjav v Dožev palači ter prvo v seriji kug. V letih 1348 - 1350 je zaradi posledice potresa ter izbruha kuge umrla tretina prebivalstva. V tem času je vladal Dož Andrea Dandolo (po poklicu pravnik ter zadnji beneški Dož, katerega so pokopali v Baziliki sv. Marka).

i.) 15. STOLETJE

je minilo v znamenju konstantnega bojevanje Benetk proti Genovi ter Turčiji. V tem stoletju je Tommaso Mocenigo začel z izgradnjo knjižnice ter obnovo Doževe palače, kar je dalo trgu podobno podobo, katero je ohranilo tudi do danes ter dovolil Kopru objaviti nov, svobodnejši statut.

j.) 16. STOLETJE

je minilo v znamenju bitk za prevlado na Italjanskem polotoku. Bitke je začel Dož Loredano Loredan. Prvič v zgodovini so Benetke priznale poraz za porazem in izgubile oblast nad Ciprom, Krfom ter Peleponezom. Pasqual Cicogna je naročil izgradnjo današnjega mostu Rialto.

k.) 17. STOLETJE

je minilo v bitkah za obstoj prevlade Beneške republike na Sredozemlju. Zaradi kuge je v mestu vladalo veliko nezadovoljstvo, izbruhnili so notranji nemiri, republika pa je doživljala poraze proti vedno močnejšemu Otomanskemu imperiju. Končno so se odrekli Grčiji in njenemu otočju.

l.) 18. STOLETJE

pomeni konec Beneške republike. Kot 120. (zadnji) dož se je zvrstil Ludovico Manin. Takoj po izglasitvi se je zaradi primanjkovanja samozavesti zjokal in prosil za oprostitve dolžnosti. Ker mu zahteva ni bila zadoščena, je ljdstvu dajal denar da bi ga vzljubili.

Ladje, ki plujejo med zahodno obalo istre nudijo potnikom veliko udobja, vendar se med seboj močno razlikujejo po svojih karakteristikah, hitrosti ter predvsem po ponudbi na krovu.

1. ZAKAJ S TOP LINE NA IZLET V BENETKE?

Iz Slovenske obale je za sezono 2015 zaenkrat potrjena edina pomorska povezava z Benetkami s katamaranom San Frangisk (ladjar Venezialines), TOP Line pa njen ekskluzivni zastopnik. Katamaran ponuja izredno stabilnost ob največji možni hitrosti do 40 vozlov (75km/h).

Zakaj s katamaranom San Frangisk v Benetke?

Katamaran San Frangisk je najhitrejša ladja na severnem Jadranu in svojim potnikom omogoča varno ter hitro plovbo čez Jadran. Prečkanje od Pirana do Benetk traja predvidoma samo 1 uro in 30 minut, nato pa sledi počasna plovba čez laguno do pristanišča San Basilio.

S potovalno hitrostjo 36 nM prepluje Jadran v 1 uri 30 minut, nato pa sledi zanimiva vožnja po Beneški laguni. Potniki lahko med počasno vožnjo uživajo ob pogledu na trg Sv. Marka, vhod v Canale Grande ter dobijo vtis o velikosti Beneške lagune. Katamaran San Frangisk zapusti Piran ob 08:30 in je ob idealnih pogojih v Benetkah že ob 10:50. Benetke zapusti šele ob 17:15 in pripluje v Piran pred 20:00. 
 
TOP Line d.o.o. Portorož, kot ekskluzivni zastopnik ladjarja VeneziaLines za odhode iz Slovenije, od svojih potnikov EDINI ob rezervaciji zaprosi tudi za kontaktno telefonsko številko nosilca rezervacije, saj samo tako lahko v primeru slabega vremena potnike pravočasno obvesti o odpovedi vožnje in svojim gostom prihrani nepotrebno vožnjo do Pirana.

Ladja DORA je brez dvomov najudobnejša hitra ladja, dolga 42 metrov in široka 7,80 metra. Ima dve palubi in sprejme 307 oseb. To je edina hitra ladja na kateri potniki sedijo na udobnih sedežih ob mizah. Popolnoma je klimatizirana, potnikom sta na voljo dva bara (na vsaki palubi po eden).

1. SPODNJI SALON

Spodnji salon: Spodnji salon je opremljen z notranjim barom ter ločenimi moškimi, ženskimi ter invalidskimi WC-ji. Bar gostom poleg pijače ponuja tudi odlične tople sendviče ter druge prigrizke.

V spodnjem salonu ladje je gostom na razpolago sledeče:
a.) 180 sedežev z mizicami v obliki separejev (od 6 do 8 sedežev na separe)
b.) notranji bar z bogato ponudbo:

• hladne brezalkoholne pijače
• čaj
• kava
• alkoholne pijače (vino, pivo, žgane pijače)
• toast
• rogljički
• čips in podobni prigrizki...

c.) Moški WC z dvemi pisoarji
d.) Ženski WC
e.) WC primeren za invalide

2. ZGORNJI SALON

Zgornji salon: Zgornji salon je opremljen z zunanjim barom, ločenimi moškimi ter ženskimi WCji. S spodnjim salonom je povezan preko notranjih stopnic na sprednjem delu in zunanjih na zadnjem delu ladje.

 
V zgornjem salonu ladje je gostom na razpolago sledeče:
a.) 120 sedežev z mizicami v obliki separejev (6 sedežev na separe)
b.) zunanj bar z bogato ponudbo:

• hladne brezalkoholne pijače
• čaj
• kava
• alkoholne pijače (vino, pivo, žgane pijače)
• hot dog
• rogljički
• čips in podobni prigrizki...

c.) Moški WC
d.) Ženski WC
e.) Duty free shop (odprt samo na relacijah izven Evropske unije)

3. SRCE LADJE

Glavni motorji ladje DORA so eni najboljših motorjev za potniške ladje. Tovarna MTU iz Friedrichshafen - Nemčija je pod okriljem matične tovarne Mercedes-Benz izdala serijo zelo tihih, ekonomičnih ter vzdržljivih motorjev: MTU 396 12V TB 83.

S pomočjo odlične hidrodinamike in omenjenih motorjev ladja DORA ob izredno nizki porabi dosega hitrost 25 vozlov pri 90% obremenitvi.
 
Kljub vsemu pa velja omeniti, da poraba dveh glavnih motorjev ter pomožnih (za elektriko, osvetljavo, klimatizacijo ter navigacijo) pri normalni vožnji presega 420 lit / uro.

4. INVALIDOM PRIJAZNA LADJA

Ladja Dora je edina ladja na omenjeni relaciji, katera velja za invalidom prijazno plovilo. Kljub dejstvu, da Benetke niso prirejene za osebe s potrebnimi zahevami (predvsem na področju mobilnosti) lahko z malo dobre volje in improvizacije omogočimo obisk tega mesta. Preberite kako...

Naslednje lastnosti omogočajo Ladji Dora, da se na njej počutijo tudi potniki na invalidskih vozičkih:

• rampa, po kateri se potniki povzpenjajo na ladjo je skoraj vodoravna (odvisno od plimovanja)
• dostop do glavnega salona je omejen samo z eno nizko stopnico; ob pomoči posadke lahko premagljiv
• v spodnjem salonu je tudi WC s širokimi vrati ter večjim prostorom za olajšan dostop
• pri spodnjem baru je mesto, rezervirano za invalide, kjer je tudi dovolj mesta za prehod

Med vožnjo do Benetk bodo vodiči razložili, kako se pride do trga Sv. Marka z vodnim avtobusom (vaporettom) ter na mesto srečanja za ogled trga s preostalim delom skupine. Kljub dejstvu, da so Benetke invalidom dokaj neprijazno mesto (zaradi načina gradnje ter številnih mostov), je dostop na mestne avtobuse ter njihova postajališča enostaven. Na desni sliki je prikazano edino dvigalo za invalidske vozičke, katero je pa žal zaklenjeno s ključem, kar onemogoča njegovo uporabo.
 

Vsekakor bodo vodiči na ladji pomagali, da dobi vsak udeleženec čim več od mesta.

 Kjer je volja, je tudi način!!!

5. POVELJNIŠKI MOST

Poveljniški most je del ladje, namenjen upravljaju ladje. V njem se nahajajo vse komande za varno plovbo. Kot vse ladje v mednarodnem potniškem prometu, ima tudi ladja Dora vse potrebne inštrumente za brezskrben izlet.

Poveljniški most je opremljen z vsemi potrebnimi navigacijskimi napravami za varno plovbo po odprtem morju. Ladja ima vgrajen tudi VDR (vojage data recorder), javnosti poznan kot "črna skrinja" na letalih, katera služi za odkrivanje vzroka morebitnih poškodb na ladji. Ta naprava ne beleži samo komuniciranja na poveljniškem mostu, beleži tudi vsa odpiranja ter zapiranja vseh zunanjih vrat na ladji, pozicijo ladje, hitrost, sliko radarja, smer plovbe ter tudi druge razne podatke o potovanju.
 
Posadja je sestavljena iz 6 članov:

• poveljnik
• prvi častnik palube
• prvi častnik motorist 
• 3 člani posadke: motorist, krmilar, mazač

Katamarana San Pawl ter San Frangisk sta dve izredno hitri ladji. Povezujeta Istro z Benetkami s hitrostjo do 36 vozlov (= cca 65km/h). Katamarana imata med obema trupoma zračno blazino, ki se med vožnjo po odprtem morju napihne ter izpodriva vodo.

1. SPODNJI SALON

Spodnji salon: Spodnji salon je opremljen z notranjim barom, duty-free-shop-om ter ločenimi moškimi ter ženskimi WC-ji. Sedežni red: 4 vrste po 4 sedeže. Na zadnji strani vsakega sedeža je majhna mizica.

Spodnji salon, ali turistični razred je razdeljen v sprednji ter zadnji del katamarana. Ločuje ju stopnišče v zgornji (VIP) salon, bar ter vstop v strojarnico.

Vstop v katamaran iz kopnega je v sredini ladje.

Vsi sedeži na katamaranu so obrnjeni v smeri plovbe