1. INTERNA MEDICINA

Nudimo vam:

a.) Preventivne storitve

• cepljenje psov in mačk proti kužnim boleznim in proti steklini

b.) Odvzem krvi za različne preiskave:

• merjenje progesterona
• merjenje titra protiteles za klopne bolezni in steklino
• genske bolezni

c.) Pregledi in zdravljenje bolnih živali:

• infekcijske bolezni
• bolezni prebavil
• dihal, sečil
• žlez z notranjim izločanjem

2. DERMATOLOGIJA

Nudimo vam:

• pregledi
• zdravljenje kužnih bolezni kože
• določanje in zdravljenje alergij

3. RTG - rentgen

Nudimo vam:

• rentgensko slikanje kosti
• rentgensko slikanje mehkih tkiv trebuha in prsnega koša

4. LABORATORIJ

Nudimo vam:

• pregled krvi (hemogram)
• pregled določenih encimov (jetrne in ledvične vrednosti, določanje proteinov,...)
• določanje ravni mineralov v krvi
• pregled krvnega razmaza
• pregled urinskega sedimenta

5. KIRURGIJA

Nudimo:

• sterilizacije psic in mačk
• kastracije psov in mačkov
• kirurško zdravljenje tumoroznih sprememb
• določeni posegi pri kuncih, budrah,...
• kirurško zdravljenje travmatskih poškodb, ugriznih ran, abscesov
• drugi posegi

6. ORTOPEDIJA

Vsako sredo med 17:00 - 19:00 vam nudimo:

• ortopedski pregledi
• ortopedske operacije

7. STOMATOLOGIJA ZA MALE ŽIVALI

Nudimo:

• profesionalno čiščenje zob
• izdiranje zob

Ko svojo žival kopate uporabljate primeren šampon. Pripravki za ljudi niso primerni tudi za kožo živali!

Krtačenje ne pride v poštev samo pri dolgodlakih psih in mucah. S krtačenjem ne odstranjujemo samo odpadle dlake, temveč tudi odstranjujemo prhljaj in poživimo krvni obtok. Pri izbiri krtač in glavnikov upoštevajte dolžino in gostoto dlake.

Hrana ima velik vpliv na kvaliteto življenja. Pomembno je, da imajo vaše živali na voljo kvaliteno prehrano in v primernih količinah (Upoštevajte merice, ki so določene glede na telesno težo živali). Hrana ne sme biti premastna ali slana. Ostanki kosila zato niso primerni. Prekomerna teža vpliva na razvoj sladkorne bolezni, razvoj bolezni gibal itd.

Če ima vaša žival prekomerno težo so vam na voljo različne diete, z veliko vsebnostjo vlaknin, tako da med hujšanje žival ne občuti lakote. Če se telesna teža kljub dieti ne zmanjšuje je lahko to znak določenih bolezni žlez z notranjim izločanjem.

Bodi pozorni, če je vaša žival preobčutljiva na določene sestavine v hrani. To se pokaže s spremebami na koži ali z drisko.

Kadar menjate hrano to storite postopoma, najbolje v 1 tednu z dodajanjem sprva ene četrtine nove hrane, nato naj bo obrok sestavljen iz ene polovice hrane, ki jo je že vajen in ene polovice tiste hrane, ki jo nameravati dodati in tako dalje.

Mačke pa znajo biti še posebej izbirčne. Poskušajte jo že v mladosti navaditi na raznovrstno hrano in razčine oblike in okuse briketov.

Poleti je potrebno živalim zagotoviti senco in predvsem dovolj sveže in čiste vode. Navadno imajo živali zaradi vročine znižan apetit in čez dan niso tako živahni. Če svojega ljubljenčka prevažate z avtomobilom mu zagotovite ali odprto okno ali klimo.

Priporočamo, da mačke, ki imajo bele dlake po ušesih namažete s kremo za sončenje z visokim zaščitnim faktorjem, da zmanjšte tveganje za razvoj kožnih oblik raka. Na naši kliniki imate na voljo tudi hladilne blazine, ki bodo vaše ljubljenčke sproščale in ohlajale.

1. PSA PIČI OSA ALI ČEBELA

Spomladi in poleti se pogosto srečamo s pikom ose ali čebele. Ponavadi v smrček ali taco, saj jo radovedni nosek stisne ali vzame celo v gobček. Ob piku gobček zateče. Če zateče samo gobček na tisti strani, kjer je bil pik, potem se poslužimo mrzlih obkladkov. Drgnjenje s čebulo na mestu pika, tako kot pri ljudeh, za psa ne pride v poštev, ker se nam bo uprl ali zbežal. Če pa zateče cel gobček in oči, po telesu pa dobi bule (koprivnica), potem gre za alergičnio reakcijo na pik. V tem primeru pohitimo k najbližjemu veterinarju, da pes dobi injekcijo proti alergični reakciji. Najbolje je, da dobi kortikosteroide v večjih odmerkih v žilo ali mišico. Kadar vemo, da je naš pes alergičen na pik, je najbolje, da svojega veterinarja poprosimo, da nam da zdravila proti alergiji za domov – pri nas lastnike oskrbimo s tabletami Medrola- in v primeru pika sami takoj  potisnete tablete v gobček. Pri sistemski alergični reakciji lahko v redkih primerih pride tudi do anafilaktičnega šoka in če se ga ne zdravi, lahko kuža tudi pogine.

2. VROČINA IN KOPANJE

Naši pasji prijatelji so eni bolj, drugi manj kosmati. Tisti bolj kosmati so ponavadi (razen yorkijev, maltežanov,...) prilagojeni bolj za mrzle kot za vroče dni in jim je poleti zelo vroče. . Psa pred vročino ščiti dlaka kot Arabca ruta. Vedno moramo imeti v mislih, da se pes lahko hladi samo skozi jezik in da ima žleze znojnice samo na blazinicah, kjer se znoji in se težje ohladi kot mi.

Da jim olajšamo poletje je zelo pomembno, da poskrbimo za dovolj globoko senco, vedno svežo vodo, dobi se tudi mrzle blazine in ovratnike za pse, ki jih hladijo. Ko je zelo vroče, jih zmočimo z vodo ali jih pokrijemo z veliko mokro brisačo. . Večina psov ljubi vodo v obliki kakšnega potočka, da se uleže vanj in ohladi. Izogibamo se gibanju po vročini in se odpravimo na sprehod v večernem hladu.

Poleti se z veseljem ohladimo v morski vodi, kjer se nam rad pridruži tudi naš kuža (seveda ne vsak). Sami vemo, kako nas sol grize, če je ne speremo sproti s telesa. Kako močno pa grize šele psa, ki jo ima med svojo dlako. Tuširanje po slani kopeli je obvezno saj sol draži kožo in jo suši, pes lahko dobi prhljaj ali ekcem, ki srbi, pes se nato praska ali grize in si še dodatno poškoduje kožo. Dobimo vnetje in obisk pri veterinarju. Prva pomoč pri vnetjih in površinskih praskah in ranah je jod, ki ga imejmo vedno s seboj. Zato je obvezno spiranje psa s sladko vodo vsaj vsak večer po kopanju in kopanje s šamponom vsaj po 14-tih dneh, če še ni konec dopusta ali doma. Nekateri psi imajo občutljivo kožo, take kopamo s šamponom  pogosteje. Uporabimo blag, kvaliteten šampon za pse, ki ga po možnosti kupimo v specializiranih trgovinah ali pri veterinarju. Če kuža po kopanju dobi prhljaj, se kopanju izogibajmo. Nekateri psi se začnejo praskati že zaradi tega, ker so mokri. Pri takih uporabljamo suhe šampone in jih na morju ne spustimo v vodo.

3. TOPLOTNI UDAR

Toplotni udar se v poletnih mesecih kaj hitro pripeti. Gre za pregretje organizma. Posebej nevarno je, če psa pustimo v zaprtem avtomobilu – sploh če je parkiran na soncu. Lahko se pripeti zaradi telesne aktivnosti v vročem in vlažnem okolju. Nekoč sem bila priča, kako je na pasji razstavi rotweiller doživel toplotni udar. V razstavnem kroguje najbrž moral teči kar nekaj krogov, da je pokazal gibanje, nato so ga lastniki pripeljali v senco na travo in mu ponudili vodo. Za psa so lepo poskrbeli, vendar je kljub temu dobil toplotni udar. Pes je pohitreno dihal, se slinil legel in začel veslati s prednjimi nogami. Drugi znaki so še bruhanje, mišični krči, lahko izguba zavesti.

Pri toplotnem udaru odpove toplotna regulacija oz. mehanizmi, ki odvajajo odvečno toploto. Temperatura v organizmu zraste nadpovprečno, telesna tkiva potrebujejo več kisika kot ga lahko dobijo, zato pride do poškodbe celic in posledično največkrat do odpovedi ledvic ali srca. Prva pomoč je aktivno hlajenje. Psa polivamo s hladno vodo – ne mrzlo in čimprej poiščemo veterinarsko pomoč, da dobi dodatno zdravljenje. Veterinar poskuša čimbolj zmanjšati škodo, ki jo toplotni udar zada organizmu. Živali, ki so bolj podvržene toplotnemu udaru so starejše, srčni bolniki, dehidrirane in debele, lahko  pa gre tudi za povečano individualno občutljivost.

4. POTOVANJE S PSOM

Odpravljamo se na izlet ali dopust. S sabo vzamemo tudi našega kosmatega družinskega člana. A kako bo prenesel potovanje?

Če smo psa že od malega pridno navajali na vožnjo v avtomobilu in smo ga peljali z njim tudi na kakšen krajši izlet, potem se naš kuža v avtu rad vozi. Če smo ga vedno odpeljali samo k veterinarju, kjer je dobil »piko«, potem vožnje ne ljubi preveč. Če pa mu je povrhu vsega še slabo, mu avto predstavlja nekaj neprijetnega. No, če velja zadnje, moramo na to misliti že veliko pred dopustom in s postopnim privajanjem psa na avto psu narediti avto in vožnjo prijetno. Npr. Odpremo prtljažnik in mu v njem postrežemo z njegovo najljubšo kostjo, ne da bi ga kam odpeljali. To ponavljamo, dokler se pes avta ne boji več, nato začnemo s krajšimi vožnjami na bližji travnik, kjer doživi prijeten sprehod. Če je vožnja kratka, mu po vsej verjetnosti še ne bo slabo in postopoma bo lažje prenesel tudi daljše vožnje.

Če je psu v avtu slabo, se poslužimo pasjih ali človeških tablet proti slabosti. Kadar potrebujete tablete za daljšo vožnjo se vam splača kupiti nekoliko dražje pasle tablete proti slabosti, saj učinkujejo 24 ur. Za krajše vožnje se lahko poslužimo tudi otroških tablet, ki jih dobimo v lekarni. Drugače pa ima nekaj takega učinka tudi sivka.

Pred vožnjo avto vedno prezračimo in ga primerno ohladimo. Med vožnjo ne odpiramo okna, saj pes hitro stakne vnetje oči in ušes. Najbolje je zmerno klimatiziran avto. Med vožnjo se večkrat ustavimo za lulanje in pitje vode.

Pes naj ima pred potovanjem prazen želodec ali naj poje zelo majhen obrok.

5. KAJ VZAMEMO S SEBOJ NA POT?

Tako kot imamo zase vedno  s seboj osebno lekarno, jo imejmo tudi za psa. Sem sodi jod ali kakšno drugo razkužilo – npr. klorheksidin na vodni osnovi, ne z alkoholom; sterilno gazo, vato, obvezo, elastičen povoj, levkoplast; če imate dovolj prostora vzemite tudi elizabetin (plastičen) ovratnik, pinceto za klope, navadno pinceto in škarje. Po potrebi imejte s seboj tudi sredstvo proti bolham in klopom, ter pribor za osebno higieno – krtača, glavnik, šampon, posode za hrano in vodo, hrano, ki je je pes navajen, ležišče, ter dokumente (potni list). Obvezno tudi vodo za med potjo.

1. GLISTE

Glist poznamo več vrst, vendar vas z latinskimi imeni ne bomo utrujali. Recimo, da so gliste okrogle in da so velike ter majhne. Gliste se prisesajo na črevesno steno in pijejo kri. Ležejo mikroskopsko majhna jajčeca, iz katerih se izležejo nove gliste. Nekatere gliste ležejo jajčeca nepretrgoma, druge pa občasno.
Psi se z glistami infestirajo (okužijo), ko pojejo jajčeca iz okolice. Iz njih se izležejo gliste, ki lahko povzročajo vnetje debelega črevesa, kar se kaže v sluzastem in krvavem blatu.
Nekatere gliste za svoje razmnoževanje potrebujejo vmesne gostitelje – druge živali, v katerih zraste ličinka. Ko le-ta pride v psa, se prelevi v odraslo glisto. Ličinke lahko potujejo po notranjih organih – jetrih, pljučih in jih lahko resno poškodujejo. Naselijo se v tankem črevesju in povzročajo vnetje. Posledice so driska, zaostala rast, slaba dlaka- če pridejo do želodca, jih lahko tudi izbruhajo. Gliste pridejo v mladičke že v breji psici preko maternice. Kadar je glist veliko lahko pride tudi do zamašitve črevesja ali žolčevodov v jetrih. Mladički lahko ob močni infestaciji tudi poginejo.

Spet tretje gliste pa se prenašajo tako z jajčeci kot tudi z mlekom iz psice na mladiče. Mlade ličinke prodrejo tudi skozi nepoškodovano kožo. Prisesajo se na tanko črevo in pijejo kri, ter mladička starega 10 dni celo izsesajo do smrti. Tudi tu lahko pride do zaostale rasti, ki je mladiček nikoli ne nadoknadi.
Nekatere ličinke pasje gliste so nevarne za zdravje otrok in imunsko prizadetih oseb, saj lahko potujejo po notranjih organih in pridejo celo v oko.
Danes je na trgu dovolj sredstev proti glistam, da jih zatremo.
Kadar imamo težave z glistami v leglih mladičev, dajemo tablete že psici med gonitvijo in brejostjo. Različni preparati imajo tudi različen režim dajanja, zato se za breje psice posvetujte s svojim veterinarjem.
Pri skotenih mladičih se prvič odpravlja gliste pri 2h tednih starosti in nato pri 4,6 in 8-ih tednih, ter ob vsakem cepljenju. Odraslega psa razglistimo 3-4x na leto.
Priporoča se tudi občasna menjava zdravil proti glistam.
Glist ne boste našli v iztrebkih. Tu so samo jajčeca, ki so mikroskopsko majhna in jih ne vidite. Gliste se izločijo samo po tem, ko ste dali psu zdravila proti glistam. Če vidite, da so se gliste izločile, morate zdravljenje obvezno ponoviti čez 14 dni in nato čez 3 mesece.

2. TRAKULJA

Trakulja je dolg, ploščat, iz členkov sestavljen parazit, ki se prenaša z bolhami. Pes pregrizne bolho in poje jajčeca trakulje. V črevesju zraste nova trakulja, ki ima v členkih jajčeca. Posamezni členki se nato odcepijo od trakulje. Te lahko vidimo v blatu ali v okolici zadnjične odprtine. Izgledajo kot majhni rižki, ki se krčijo in raztezajo. Iz njih se izločijo jajčeca, ki jih pojejo bolhe. Suhe odrivke oz. členke lahko najdete nalepljene na dlako okrog zadnjika. Ti izgledajo kot suhi rižki.

Trakuljo se z lahkoto odpravi z enkratnim odmerkom zdravila. Ne pozabite pa na odpravljanje bolh!
Tablete, ki jih dobite ob vsakem cepljenju, vsebujejo učinkovino tako proti glistam kot proti trakulji.

3. KLOPI

a.) Kdaj so klopi v gozdu?
Od zgodnje pomladi do pozne jeseni se srečujemo v gozdu s klopi. V Sloveniji prevladujeta predvsem dve vrsti Ixodes ricinus in Rhipicephalus sanguineus. Ixodes ljubi nižje temperature in večjo vlago ter ga lahko najdemo na psu že februarja, ko še leži sneg. Preglavice nam dela od pomladi do zgodnjega poletja in nato spet jeseni, ko so nižje temperature. Rhipicephalus pa ima rad vročino in suho podnebje, zato ga najdemo predvsem poleti.

b.) Kako se razmnožujejo?
Naravni rezervar klopov so divje živali. Samica po paritvi izleže nekaj tisoč jajčec na tleh. Iz njih se izležejo ličinke, ki izgledajo kot majceni, s prostim očesom komaj vidni klopi (6 nog), se hranijo na manjših sesalcih (miši;..) in ptičih in se prelevijo v nimfo in nato v odraslega klopa(8 nog). Od ličinke do odrasle oblike lahko preteče ponavadi dva do tri leta(1-6let), odvisno od klimatskih razmer. S sesanjem se klopi okužijo s klopnimi boleznimi pri divjih živalih, kar pomeni, da večkrat ko je klop sesal, večja je verjetnost, da je okužen. Seveda je to odvisno tudi od področja ali je le to okuženo ali ne in kakšne bolezni so prisotne na posameznih področjih. Prenašajo Borrelio, Anaplasmo, Babesio ter klopni meningitis.

c.) Kako preprečimo, da pes dobi klopa?
Klopov se ubranimo z raznimi repelentnimi sredstvi – razne ampule, ovratnice in spreji. Tudi nekateri naravni pripravki so učinkoviti. Učinkovitost sredstva je odvisna tudi od posameznega psa. Če ugotovimo, da neko sredstvo našemu psu ne pomaga, ga zamenjajmo z drugim. Nekateri psi dobijo klope in bolhe kljub vestni uporabi sredstev. Pri teh svetujem uporabo več različnih sredstev hkrati in redno česanje psa po sprehodu, da odstranimo klope še preden se prisesajo. Zamenjajmo sprehajalno pot za drugo, kjer je morda manj klopov.

4. BOLHE

a.) Kdo so?
Nadležni majhni zajedalci, ki hitro lezejo po koži, so bolhe. Na koži jih težko ujamemo, če pa se znajdejo na tleh, bežijo z velikanskimi skoki. Hranijo se s sesanjem krvi na psu. So 2-3mm veliki sploščeni zajedalci. Bolh poznamo več vrst. Največ sivih las nam povzročata mačja in pasja bolha. Tudi psi imajo ponavadi na sebi mačjo bolho (Ctenocephalides felis). Kadar se spopadamo z zatiranjem bolh, moramo vedeti, kako se bolha razmnožuje in kje jo najdemo.
Razvojni krog bolhe:
Na psu bomo našli le 5% bolh, ki so v odrasli obliki. 95% bolh je v okolici v obliki jajčec, ličink in bub. Odrasla bolha izleže do 40 jajčec na dan, ki padejo s psa. Iz njih se v dveh dneh razvijejo ličinke, ki se prehranjujejo z iztrebki bolh, ter odmrlo povrhnjico kože. Ličinke se po navadi skrijejo v temne kote in špranje, v oblazinjeno pohištvo – kavči, tepihi, sedeži v avtomobilih, postelje, pasja ležišča,.. Ličinke se trikrat levijo, in se po 5-15 dnevih zabubijo in čakajo na primernega gostitelja – psa, da pride mimo. Čakajo lahko več mesecev. Ko začutijo v bližini primerne vibracije in toploto, se iz bube izleže mlada bolha, ki skoči na psa. To v praksi pomeni, da naš pes dobi bolhe na sprehodu, kjer se giblje veliko psov, ki imajo bolhe. Iz njih se izleže veliko ličink, ki se je zabubijo v veliko bolšjih bub, ter čakajo na nove »žrtve«. Odrasla bolha redko skoči iz enega psa na drugega.

b.) Zatiranje bolh: Torej, bolhe je potrebno zatirati na psu in v okolici. Na psa moramo nanesti sredstva, ki bolhe pobijajo in ne samo odganjajo. Žal z naravnimi sredstvi bolh ne moremo odpraviti in moramo poseči po kemijskih sredstvih, tudi šamponi in ovratnice so premalo. Na našem trgu obstaja nekaj pripravkov, s katerimi boste bolhe odpravili in jih dobite pri vašem veterinarju. Zgodi se tudi, da bolhe razvijejo odpornost na sredstva, ki jih redno uporabljamo, zato ga je včasih potrebno zamenjati. Sredstva morate na bolhavem psu uporabljati  redno – ponavadi enkrat na mesec. Samo enkratno nanašanje ni dovolj. Nato se lotite zatiranja bolh še v okolici. Najprej mehansko očistite in operite vse površine, kjer se lahko zadržujejo ličinke. Tapicirane površine dobro posesajte in nato poškropite s preparati proti bolham za okolico. Tudi te dobite pri vašem veterinarju ali v specializiranih trgovinah.

c.) Preventiva: Da naš kuža bolh ne dobi, se poslužujemo t.i. repelentov, ki bolhe in ostali mrčes odganjajo. To pa so razne ovratnice, šamponi proti bolham, naravna sredstva ali sredstva, ki jih uporabljamo tudi za zatiranje bolh. Sredstva uporabljajmo redno od zgodnje pomladi do pozne jeseni, saj se bolhe razmnožujejo dokler je temperatura nad 15stopinj Celzija.

d.) Kako vemo, da je naš pes dobil bolhe?
Pes se praska. Nekateri psi niso občutljivi na bolšji pik in se bodo le sem in tja malo počohali, tako da niti ne opazimo,da ima pes bolhe, dokler se te bolj ne namnožijo. Tisti pa ki so preobčutljivi, se bodo zelo spraskali že ob enem piku bolhe. Prve bolhe na psu običajno ne najdete. Ob preiskovanju kožuščka boste naleteli na skupek črnih pikic med dlako. To je mesto, kjer se je bolha hranila in se iztrebila. Iztrebki so v obliki klobasic in če jih damo na mokro vato se bo ta obarvana od krvi, ki je v iztrebkih. Če pa najdete na psu bolho, pomeni, da jih ima že vsaj petdeset. Zatiranja bolh se lotite resno. V primeru, da se vam številčno zaredijo, boste morda morali poiskati pomoč pri službi za dezinsekcijo, da vam stanovanje zaplinijo. To pa je zoprn in drag postopek.

1. DLAKA

Narava jeseni deloma že sama poskrbi za pripravo psa na zimo z menjavo dlake. Kuža praviloma menja dlako spomladi in jeseni, čeprav tudi to ne drži več tako kot včasih, kot tudi vreme in temperature niso več to, kar so včasih bile. Jeseni pes »sleče« poletni kožuh in si »obleče« zimskega. To menjavo dlake lahko pospešimo s kopanjem psa – da se hitreje »sleče« in pospešimo rast dlake z vitaminsko kuro in dodatkom omega 3 in omega 6 maščobnih kislin.

Pozimi sta koža in dlaka bolj suhi kot poleti zaradi centralnega ogrevanja oz. zaradi bolj suhega zraka. To se zlasti opazi pri psih, ki živijo z nami v stanovanju. Tu spet pomagajo omega 3 in omega 6 maščobne kisline, ki so v olivnem olju ali v obliki kapsul kot dodatek k hrani. To pomeni, da psom lahko v primeru menjave dlake ali suhe kože dodajamo pol do dve žlički olivnega olja v hrano, odvisno od velikosti psa. Bolj kvalitetne pasje hrane že imajo dodane te maščobne kisline. Na suho in občutljivo kožo zelo blagodejno deluje tudi dodatek ovčetine v hrani ali hrana, ki vsebuje le ovčje meso. Ta je namreč bogata z lanolini, ki tudi mastijo presuho kožo. Komercialne hrane na tržišču večinoma bazirajo na piščančjem mesu, ovčetino imajo kot dodatek, če pa si želite izključno ovčje meso, boste morali malo bolj pobrskati med kvalitetnimi hranami.

2. HRANA

Ko smo že pri hrani, naj povemo, da je razlika med hranjenjem psa pozimi ali poleti. To velja predvsem za zunanje pse. Ti pozimi potrebujejo večjo količino bolj kalorične hrane. Svetujem, da pozimi hranite s hrano za aktivne pse. Najbolj praktično je hranjenje z briketi, ker vsaka druga hrana, če je pes ne poje takoj, pozimi zmrzne. Ravno tako zmrzne voda, zato jo menjajte večkrat na dan. Na trgu se dobijo posebne posode na električno gretje, da voda ne zmrzuje.

3. TEMPERATURNE RAZLIKE

Pri izhodih naj psi tako kot mi oblečejo plašč. Kratkodlake in majhne pasme so najbolj »zmrznjene« sorte. Imajo največjo površino glede na telesno težo in najhitreje izgubljajo telesno toploto. Nič ni nenavadnega, če pozimi vidimo majhnega kužka s plaščkom, velikega kratkodlakega psa s plaščem pa že težje najdemo. Tudi njim ga lahko privoščimo in spregledamo muzanje mimoidočih. Nekateri psi plašča ne marajo. Tu si lahko pomagamo tako, da psa kar najhitreje ogrejemo z gibanjem ko pridemo na mraz. Idealno je metanje žogice ali palice, da pes teče in se tako ogreje. To zna biti težavno, če stanujemo npr. tik ob cesti, kjer ni prostora za tako igro ali psa ne moremo spustiti z vrvice. Poskušajmo psa obleči do prvega travnika, ga tam sleči in nato intenzivno »razmigati«. Vsekakor lahko bolj intenzivno migamo tudi mi.

4. UTA, LEŽIŠČE

Pozimi kužku privoščimo toplo in mehko ležišče. Izbirajte naravne materiale, ki so bolj prijetni. Pri psih z občutljivo kožo ali alergikih se izogibajte penasti gumi kot polnila, ker je na to največ kontaktnih alergij. Zunanji psi morajo imeti primerno veliko in izolirano uto, da jo lahko segrejejo. Primerno veliko pomeni NE PREVELIKO! Uta naj bo za tretjino višja od telesne višine psa in široka za pasje telo. Ima naj predprostor, da zadrži veter (glej skico). Stene naj bodo dvojne z izolacijo in uta naj bo dvignjena od tal, da ni vlažna. V uto damo ležišče. Psi ga pozimi radi sprejmejo, poleti pa ga bodo zvlekli ven. Na vhod obesimo kakšno zaveso, da zadržimo veter in toploto. Nekatere pasme so rojene oz. narejene za mraz. Ti psi pogosto ute sploh ne bodo uporabljali in tudi ležišča ne bodo marali. Psi, ki stalno bivajo zunaj so bolj zdravi, ker ne doživljajo temperaturnih šokov in so na svežem zraku. Njihova dlaka je gostejša. So pa bolj osamljeni, ker nimajo tako pogoste družbe lastnika kot psi v stanovanjih.

5. TAČKE

Ko zapade sneg in pločniki poledenijo, jih ljudje solijo. Mi hodimo po soli s čevlji, psi pa z »bosimi« nogami, Prav je, da pasje tačke pozimi zaščitimo pred soljo. Namažemo jih z zaščitnimi kremami in jih po sprehodu dobro splaknemo z vodo.  Drseče poti, led in sneg so tudi vzrok za prerezane blazinice in zatrgane 5. kremplje ( volčje kremplje). Oboje je potrebno šivati po možnosti še sveže rane. Zato nikar ne odlašajte z obiskom pri veterinarju. Volčje kremplje se pri večini pasem odstranjuje že pri mladičih. Če pa temu ni tako, pa je priložnost ob taki poškodbi, da se ti prsti odstranijo.

1. O KLOPIH

Klopi so zunanji zajedalci, katerih gostitelji so tudi naši hišni ljubljenčki. Prenašajo veliko različnih virusov in bakterij, ki se najpogosteje namnožijo v slinskih žlezah klopa in se ob ugrizu izločijo v krvni obtok gostitelja. Z višanjem zunanjih temperatur se v naravi začenja tudi aktivnost klopov. V Sloveniji je znanih 13 vrst klopov, med katerimi je najbolj znan gozdni ali navadni klop (Ixodes ricinus). Zlasti če se veliko gibljete z vašim ljubljenčkom v naravi, svetujemo, da vašega psa pregledate na morebiten ugriz klopa, saj pravočasna odstranitev lahko zmanjša možnost okužbe. Na mestu ugriza se lahko pojavijo lokalne reakcije ( rdečica, srbečica). Klopi lahko prenašajo različne bolezni, najpogostejše so anaplazmoza, borelioza, klopni meningoencefalitis in babezioza. Okužbe se lahko kažejo s hitrim začetkom in težkim potekom, lahko pa so dolgotrajneše in so znaki bolezni skriti. Vsekakor je najpomembnejše preprečevanje ugrizov klopov, ki je možno na več načinov, na primer z dajanjem ampul ali z ovratnicami. Če se vseeno zgodi, da najdete pri vašem ljubljenčku klopa, ga odstranite brez stiskanja.

2. O BOLHAH

So zunanji zajedalci, ki jih najlažje propoznamo kot drobne temnorjave žuželke z močnimi nogami. Psi in mačke se infestirajo s kontaktom preko drugih živali ali pa v okolju, kjer so bolhe prisotne. Boljši piki povzročajo srbenje, ki pa se lahko pri alergičnih živalih sprevrže tudi v izgubo dlake in okužbe kože. Gre za tako imenovano alergijo na boljše pike oz. na njihovo slino. Veliko bolh pa še posebej pri mladih živalih lahko povzroči tudi slabokrvnost. Bolhe lahko odpravljamo z različnimi sredstvi, glede uporabe le-teh pa se posvetujete z veterinarjem. Če gre za notranjega ljubljenčka pa je za uspešno odpravljanje potrebno dobro očistiti stanovanje, še posebej temnih predelov in kotov v stanovanju.

3. DEMODEX

Gre za zunanje parazite, ki so normalno prisotni na koži zdravih živali. Bolezen se prične, ko se preveč namnožijo zaradi oslabelega imunskega odziva (stres, notranji paraziti, slaba prehrana). Lokalizirane oblike so dosti pogoste pri mladičih (med 3. in 6. mesecem). Kaže se kot brezdlačna mesta, ki so lahko zažarjena in močno pigmentirana. Najpogosteje se pojavijo na obrazu, vendar tudi kjerkoli drugje na telesu. Navadno ne srbi, razen če se koža še posledično inficira. Bolezen se le izjemoma prenaša med odraslimi psi. Večinoma gre za prenos normalno prisotnega Demodex canis z matere na mladiče.

4. GLIVIČNE BOLEZNI KOŽE

Najpogosteje se pri živalih pojavljata glivici, Microsporum in Trichophyton.

5. MIKROSPORIJA

Klinično se največkrat pojavlja pri mačkah, ki so lahko tudi klicenosci, in sicer kot brezdlačna mesta na kožuhu (alopecija). Le-ta so lahko okrogle ali nepravilne oblike in s prhljajem ali brez. Dlake v okolici so navadno zlomljene. Obolela mesta na koži lahko rahlo srbijo (nekatere živali tudi bolj). Hitro jih lahko dokažemo z Wood-ovo svetilko, vendar ta test ni najbolj zanesljiv. Zato pošiljamo vzorce dlake na preiskavo v laboratorij. Zdravi se s šamponi in protimikotičnimi sredstvi. Žal je bolezen prenosljiva tudi na ljudi.

6. GARJE

Gre za zunanje parazite, tako imenovane pršice, ki zajedajo kožo živali in tudi človeka. Prenašajo se s tesnim stikom z obolelo živaljo, lahko tudi preko predmetov. Samice garij se zavrtajo v kožo, kjer se prehranjujejo s tkivnim sokom in ležejo jačeca. Iz teh se izležejo ličinke, ki se dvignejo na površino kože in in se nato zavrtajo na površinski del, kjer spolno dozorijo. Za bolezen je značilno izredno srbenje, koža je zadebelela, zažarjena. Najpogosteje se pojavi pri psu na ušesih, po gobcu, licih in lakti. Veterinar bolezen diagnosticira s kožnim ostružkom. Pri ljudjeh mine skabies animalnega izvora spontano.

7. UŠESNE GARJE PRI MAČKAH

Najpogosteje obolevajo mladiči, odrasle mačke pa so prenašalci bolezni brez kliničnih znakov. Značilen je rjav do črn izcedek iz ušes, ki je lahko masten ali prhek. Ušesa zelo srbijo, zato se mačke neprestano praskajo in si posledično lahko same poškodujejo okolico uhlja. Pri pregledu ušesa (otoskopiji) veterinar lahko opazi bele pikice, ki se premikajo-to so garje. Zdravijo se lahko na več načinov, zaradi nalezljivosti bolezni je pomembno tretirati vse mačke v gospodinjstvu.

Skrb za mladičke se začne s skrbjo za mamo. Breja psica ali mačka mora dobivati kvaliteno in zadostno količino hrane, prav tako ne smemo pozabiti, da rabijo več energije tudi med dojenjem (vsaj 2 krat več).

Ko so mladički že rojeni je pomembno takojšnje ogrevanje novorojencev, saj tako lahko močno vplivamo na smrtnost pri mladičih! Zelo pomembno je prvo materino mleko (kolostrum). Le-tega morajo dobit zadostno količino in čim prej (lahko jim pomagamo priti do seska). V prvem tednu mladiči samo spijo in jedo.

a.) Kužki odprejo oči med 10. in 16. dnem, ušesa pa začnejo funkcionirati med 15. in 17. dnem. Pomembno je, da spremljate telesno težo od rojstva do prvih 14 dni vsak dan, nato pa na vsake tri dni do starosti 1 meseca. Hitrost rasti je seveda odvisna od velikosti, ki jo bo kuža dosegel. Težo pridobivajo po formuli : 2-4 g/dan/kg pričakovane telesne teže v odrasli dobi.

b.) Mačji mladiči ob rojstvu tehtajo med 90 in 110 gramov, pridobiti pa morajo med 50 in 100 g na teden. Mladički lahko začnejo jesti hrano načeloma že takrat, ko odprejo oči, sicer pa med 3 in 4 tednom starosti.

c.) Mladički brez mame: zagotovite jim primerno mleko ali če je možno, najdite nadomestno mamo. Kravje mleko lahko povzroči drisko zaradi previsoke vsebnosti laktoze, prav tako vsebuje premalo beljakovin, zato ni primerno za mladičke, ki bi še morali sesati! Formula za količino mleka: v prvem tednu: 13 ml/100 mg telesne teže na dan, nato se količina počasi veča. Mladiče se hrani večkrat dnevno. Normalno je, da se po hranjenju trebušček poveča, ne sme pa biti preveč napet oz. trd. Za vse ostale nasvete se posvetujete z veterinarjem.

Sterilizacija je kirurški postopek, pri katerem se živalim odstrani spolne organe. Živali so med posegom v anesteziji, poskrbljeno je za protibolečinsko terapijo, tako da ni skrbi, da bi vaša žival kakorkoli trpela zaradi samega posega.

1. Zakaj se odločiti za sterilizacijo ali kastracijo?

Na tak način preprečimo nezaželjena legla mladičev. Odpravi se spolno vedenje samcev, kar pomeni, da je pri psih manj potepanja in manj agresivnega vedenja. Še posebej pri mačkih pa drastično zmanjšamo prenos spolno nalezljivih bolezni ter poškodb ( gnojne bule, ki so posledica pretepov, manj avtomobilskih nesreč). Ko bo čas gonitev živali ne bodo tulile, mijavkale in pod stresom. Pri psicah se s sterilizacijo pred prvo gonitvijo prepreči razvoj določenih tumorjev na mlečni žlezi in ostalih težav, ki so posledica visokega nivoj hormonov ( razvoj sladkorne bolezni, bolezni oči,...)

2. Zakaj se odločiti za sterilizacijo psičke med prvo in drugo gonitvijo?

Če bo vaša psička dosegla večjo težo, potem je to smiselno, saj s tem zmanjšamo možnost pojava inkontinence.

3. Kaj pa sprememba vedenja?

Še posebej to skrbi lastnike muc, ki so zunaj in lovijo miši. Brez skrbi, mačke obdržijo svoj lovski in pa tudi teritorialni nagon.

Tudi psi, mačke, morski prašički in domači kunci potrebujejo zobozdravnika. Redna ustna higiena ima namreč izreden pomen tudi za naše hišne ljubljenčke, pri glodavcih pa igra pomembno vlogo prehrana, ki mora biti takšna, da si pravilno in konstantno obrabljajo zobe, saj jim le-ti rastejo celo življenje. Pri mačkah in psih imajo zobje različne funkcije (trganje, grizenje, držanje plena), kar imenujemo heterodontno zobovje.

Psi in mačke se rodijo brez zob, nato začnejo izraščati mlečni zobki, in sicer pri mačkah začnejo izrašati pri približno 2 tednih in nato izrastejo od šestega do osmega tedna, podobno pri psih: izraščanje mlečnih zob se vrši med 3.-6. tednom, menjava mlečnih zobkov za stalne pa približno pri 4 mesecih. To je odvisno seveda tudi od pasme. Zagotovo pa je kot pri otrocih tudi pri psih opažati nelagodje in bolečino ob menjavanju in izraščanju zob, takrat opažamo grizenje vsega, kar jim pride pod zobe in pa tudi spremembe apetita.
Glede na menjavo določenih zob, lahko ugotavljamo tudi starost živali, kar je kasneje težje, saj vsaka žival obrablja zobe glede na prehrano, pomemben faktor pa so tudi določene virusne okužbe, ki lahko okvarijo zobe. Visoka temperatura pri mladičih, na primer, pa lahko vpliva na nezadostno razvitost sklenine.

Stalni zobje izrastejo pri mačkah do 24 tedna in pri psih med 6 in 7. mesecem.

Včasih se lahko zgodi, da se korenine mlečnih zob ne razgradijo in takrat stalni zob ne izraste. To predstavlja problem, ki ga navadno rešimo z izdrtjem mlečnega zoba. Pomembno je, da svoje živali že kot mladiče skušamo navaditi na odpiranje ust, pregledovanje zob in vsekakor tudi na to, da se zobe ne uporablja za grožnje ali agresivne namene.

Za čiščenje zob pasjim ljubljenčkom lahko uporabljate otroške zobne ščetke (pomembno je, da so ščetine mehke) in pasje zobne paste, ki imajo navadno okus po mesu. Najpomembneje je, da se odstranjuje obloge vsaj na tistem delu zob, ki nam je najbolj dostopen (to je z zunanje, lične strani), saj se tam navadno tudi nabere največ oblog.

Z vsakodnevnim mehanskim čiščenjem zobnih oblog, lahko pri psih kot pri mačkah upočasnjujemo razvoj bolezni obzobnih tkiv.

Prednik domače mačke (Felis sivestris catus) je afriška divja mačka (Felis silvestris lybica). Divje mačke v naravi tvorijo socialne skupine, največkrat gre za samice, ki skupaj skrbijo za mladiče. Samci lahko živijo v tesni povezavi z eno ali več takimi skupinami. Mladiči živijo z mamo doker niso dovolj stari, da se naučijo loviti zase. Kako dolgo bodo trajale vezi, je odvisno tudi od razpoložljive hrane. Člani kolonije se med seboj prepoznajo in vključevanje tujih mačk v skupino zavračajo oz. se poruši skupinski red, kadar vanj pride nova mačka. To se zgodi tudi pri domačih mačkah, kadar lastniki domov prinesejo še eno mačko ali kakšnega drugega ljubljenčka.

Načeloma velja, da je bolj verjetno, da bodo v tesnih prijateljskih stikih med seboj mačke, ki so si v sorodu. Najpogosteje te vezi opažamo med bratci in sestricami. Socializacija in učenje se pri mačkah pojavita med 2 in 7 tednom starosti in še naprej. To je najpomembnejši čas za pozitiven stik s človekom in drugimi živalim.

1. KAKO OPAZIMO PRIJATELJSKO VEDENJE?

• dotikanje z nosovi ( velja kot pozdrav)
• lizanje oz. čišenje druga druge
• drgnjenje druga ob drugo
• igra (individualno je zelo različno, kako igriva je mačka, nekatere se igrajo celo življenje)

2. ALI SO MAČKE RES SAMOTARKE?

Načeloma NE. Mačke, ki so bile pravilno socializirane, raje niso same doma in raje ostajajo blizu družine. Če se dobro razumejo med sabo, je lahko mačk v gospodinjstvu tudi več (2-3). Vendar ne pozabimo, da se najbolje med seboj razumejo mačke v sorodu.

3. KAKO SPOZNATI NOVO MAČKO Z OSTALIMI?

Pravilen odgovor je postopoma. Prilagajanje lahko traja tedne. Prišlek na začetku ni dobrodošel. Postopoma ostale mačke navajate na njegov vonj in glasove. Na začetku naj živijo v ločenih sobah (tudi z ločenimi stranišči!). Poskušajte ustvariti skupenj vonj, tako da vse podrgnete z isto brisačo. Fizični kontakt naj bo na koncu. Ne smemo pozabiti, da skupine, ki jih tvorijo mačke niso zelo trdne. Če mačko npr. peljete na sterilizacijo ali jih nekje okopate, je možno, da se skupina razbije in da se po vrnitvi ne bodo več spoznale med sabo.To je zaradi spremenjenega vonja. Tudi v tem primeru je treba mačko, ki je prišla nazaj v skupino, počasi privajati.

4. KAKO SPOZNATI AGRESIVNO VEDENJE MED MAČKAMI?

Mačka, ki je socialno na višjem položaju, ne bo dovolila drugim da uporabljajo stranišče, pijejo vodo in jedo iz »njenih« skledic. Mačka nižje po hierarhiji se bo do takšne mačke obnašala tako, da bo gledala stran, čepela in imela spuščen rep ob strani. Zato je zelo pomembno, da če imate več mačk, dajete na voljo tudi več t.i. mačjih postaj (hrana, voda, WC). Načeloma moramo vedeti, da tudi, kadar mačke niso v prijateljskih odnosih med seboj, naredijo vse, da se lahko izognejo pretepu. Se izogibajo druga druge in poskušajo tolerirati prisotnost druge mačke. Moramo se zavedati, da recimo pihanje ali celo pretep pomeni že skrajno obliko agresivnega vedenja pri mačkah.
Prav tako ne smemo zamenjati tega, da če so mačke skupaj v prostoru in se tolerirajo zjutraj, ko jim dajete brikete, to še ne pomeni prijateljske odnose. Živali je potrebno opazovati.

5. NOTRANJE MAČKE oz. MAČKE, KI ŽIVIJO IZKLJUČNO V STANOVANJU

Lahko, vendar naj imajo na razpolago dovolj »igrač«, površin za počivanju- mačke rade počivajo na visokem! Tako imajo občutek, da imajo dogajanje pod kontrolo. Omogočite jim! Gotovo pa ni stanovanje primerno mesto, za več mačk skupaj!

6. NEZAŽELENO VEDENJE PRI MAČKAH

Spremembe v vedenju pri mačkah lahko pomenijo marsikaj. Včasih nam želijo mačke povedati, da je z njimi, kaj narobe. Npr. kadar ne urinirajo v mačji WC, ampak se polulajo zunaj njega, lahko to pomeni, da ima mačka vnetje mehurja, lahko pa preprosto pove tudi, da mačjega stranišča niste že dolgo očistili. Vsekakor poskušajte poslušati, kaj vam mačka želi povedati. Zavedati se morate, da mačke zelo hitro »padejo v stres«. Že najmanjša sprememba v okolju jih lahko vznemiri.( npr- novi družinski člani, spremeba okolice, hrup,...)
Izredno pomembno pa je tudi dejstvo, da mačke NIKOLI fizično ne kaznujte! Če je naredila, kaj narobe, poskušate to preprečiti naslednjič oz. prekinite nezaželjeno obnašanje. Za več informacij se obrnite na veterinarja.

Ker je nakup novega kužka lahko precej zapleteno predvsem pa zelo odgovorno dejanje, vam bodo nasveti na kaj gledati in paziti verjetno prišli prav. Preden mladiček pride v nov dom se morajo vsi družinski člani posvetovati kdo bo zanj skrbel. Imejte v mislih, da gre za bitje, ki ima precej dolgo življensko dobo, da ne bo večno majhen in da ima svoje zahteve. Če pri tem ugotovite, da nimate dovolj časa za ustrezno vzgojo, potem je najbolje da nakup odložite na primerejše obdobje. Zavedat se je treba da nov hišni ljubljenček pomeni tudi dodaten finančni zalogaj - obvezna cepljenja, hrana...

Ko izbirate žival, naj vam njegova ljubkost ne bo glavno merilo. Vedno je dobro vedeti kakšne so karakteristike posameznih pasem in na kaj je treba biti posebej pozoren. Pomisliti je potrebno ali bo kuža prebival v pesjaku ali ga boste imeli v hiši. Takoj se pojavi vprašanje ali je bolje kupiti psa z rodovnikom ali brez. Kadar se odločite za psa iz zavetišča naj bo to tam, kjer skrbniki poznajo njegov karakter. Če le imate čas, kosmatinca pred prevzemom obiščite in ga peljite na sprehod, kjer lahko opazujete kako odreagira na različne dražljaje. Pri mešančkih nikoli ne boste vedeli kaj ste dobili, vendar vas bodo ob primerni vzgoji nagradili s poslušnostjo in ljubeznijo.

Tisti, ki ste se odločili za nakup pasemskega psa pa POZOR! Čistokrven pes brez rodovnika je mešanček. Tudi pri nas se najde kar nekaj takih »cvetk«, za katere se ve, da pse preprodajajo. Če mladička kupujete od rejca, zahtevajte kupoprodajno pogodbo, v kateri je tudi aneks o skritih napakah (možnosti uveljavljanja vrnitve oz vračila kupnine).Najbolj verodostojne informacije glede legel in standardov pasme lahko dobite na portalu www.kinoloska-zveza.si/sl.

Tudi vprašanj glede rodovnika, kdo ga dobi, kako, zakaj in tako naprej, je mnogo.  Rodovnik je torej nekakšen zapis lastnosti,karakteristik in zdravstvenega stanja psa.

Mladička se prevzema pri 8 tednih starosti. Vzreditelji ga do takrat ponavadi že razglistijo in enkrat cepijo proti kužnim boleznim. Ob cepljenju se ga ponavadi tudi že čipira, kar velja kot identifikacijska oznaka. Priporočljiva so 3 cepljenja proti kužnim boleznim v razmaku 4ih tednov (pomemben je tudi status cepljenj mame zaradi maternalnih protiteles), obvezno pa je cepljenje proti steklini pri starosti 3 mesecev.
Vaš novi družinski član ob prihodu potrebuje svoj čas da razišče teritorij in okolico. Najbolje je, da nadaljujete s hrano, ki ste jo dobili od rejca in nato postopoma spreminjate navade. Mala šola za pse je prav tako pametna odločitev, ki se vam bo na dolgi rok zelo obrestovala.

Od tam naprej pa je pred vami veliko zabavnih trenutkov in nepozabnih dogodivščin.

Najbolj idealno je šolanje začeti z dvomesečnim mladičkom, saj ponavadi za
seboj še nima nobenih nezaželjenih vedenj. Vsekakor je vzgoja nekaj kar je v tem času zelo priporočljivo. Tako se bo vaš kuža znal obnašati na sprehodih, pri srečanju z drugimi psi in predvsem vedel kdo je njegov »vodja«. Različne šole ponujajo zelo razgibane programe, ki pa jih lahko opredelimo nekako takole (vzeto iz inter.strani kinološkega društa Maribor):

a.) Igralne urice – namenjeno predvsem mladičkom do 4.-5. meseca starosti. Poudarek je na igri in socializaciji psička.

b.) Mala šola – Za pse od 4. do 9. meseca. Ustvarjanje kontakta in komuniciranja med psom in vodnikom.

c.) Začetni tečaj - Tečaj lahko obiskujejo veliki in mali psi ne glede na poreklo ali pasmo. Naučijo se preprostih osnovnih vaj poslušnosti kot so vodenje na povodcu, sedi, prostor, odpoklic, odlaganje in obnašanje psa v skupini ljudi, ob tem pa so deležni izdatne socializacije tako med drugimi psi kot med ljudmi.

d.) Nadaljevalni tečaj - Tečaj je namenjen psom, ki so predhodno obiskovali začetni tečaj in ga zaključili z izpitom A. V nadaljevalnem tečaju se pripravljamo na izpit B-BH, ki je sestavljen iz treh delov:

1. prvi del je za vodnika,izvaja se v obliki testa z vprašanji iz področja kinologije
2. drugi del je preizkus vodenja na povodcu, proste vodljivosti, sedi, prostor v gibanju z odpoklicem in odlaganje psa
3. v tretjem delu pa sledi preizkus obnašanja psa v urbanem okolju

e.) Agility – Psi se skozi igro in z nagrajevanjem naučijo izdelovanja različnih ovir, vodnike pa naučimo, kako psa pravilno pripeljati  skozi zaporedje ovir – parkur

f.) Rally Obedience– Rally obedience je namenjen vsem psom nad enim letom starosti ne glede na velikost ali pasmo. Je lahko zelo dobra nadgradnja za vse, ki so že (deloma) osvojili osnovne vaje iz poslušnosti. Na tečaju se pripravljamo na izpit iz Rally Obedience, ki je športna disciplina, kjer vodniki in psi na vnaprej pripravljeni progi opravljajo različne naloge.

Osnova za zdravega ljubljenčka je cepljenje.

Mladiči so ob rojstvu zaščiteni preko materinega mleka, vendar je ta zaščita odvisna od zdravstvenega stanja mame.   Ob odraščanju zaščita pred kužnimi boleznimi, prejeta od matere ne zadošča več, zato je potrebna pomoč.  Mladičke zato cepimo.

Pasje mladičke zaščitimo pred boleznimi:
pasja kuga
parvoviroza
leptospiroza
hepatitis
kužni kašelj
Nekatera cepiva vsebujejo tudi zaščito pred korona virusi. Najbolj poznani bolezni sta pasja kuga in parvoviroza, ki se zaradi cepljenja pojavljata redkeje, vendar sta na področju Slovenije še prisotni.

Mačje mladičke pa cepimo proti:

1. mačji kugi
2. virusnem rinotraheitisu
3. kalici virusu

Pri muckih začnemo s cepljenji  ko dopolnijo dva meseca, nato cepljenje čez štiri tedne  ponovimo. Ponovno cepljenje sledi naslednje leto.

Cepljenje mlajših ni  primerno, saj je pri njih imunost pridobljena od matere še premočna in ne omogoča razvoja imunosti s cepljenjem.

Psičke prvič cepimo pri osmih tednih, nato moramo cepljenje ponoviti dvakrat, vsakič v razmiku štirih tednov (dvanajsti in šestnajsti teden starosti). Naslednje cepljenje je čez eno leto, nadaljnja pa po navodilih veterinarja.

Mačke, ki večino življenja preživijo izven stanovanja je priporočljivo cepiti tudi proti  mačji levkozi.  Cepi se mačke starejše od štirih mesecev, pred cepljenjem pa je potrebno opraviti tudi test, ki pokaže če je muc okužen, v primeru da je, je cepljenje brezpredmetno.

Mačja levkoza je bolezen mačk, ki se prenaša s spolnim kontaktom in preko sline okužene živali. Bolezen lahko mačka prenese tudi na svoje mladiče, ki se skotijo že okuženi.  Je neozdravljiva bolezen, ki prizadene imunski sitem  okužene živali, v končnih fazah se pojavljajo tudi tumorji.

Prav tako kot ''mačji aids'', tudi mačja levkoza ni prenosljiva na človeka.

Cepljenje psov proti steklini je zakonsko obvezno. Cepljenje proti steklini je obvezno tudi za mačke in bele dihurje, ki prestopijo državno mejo . Živali morajo biti cepljene vsaj en mesec pred prehodom meje.

V skladu s pravilnikom o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje širjenja in zatiranje stekline, morajo biti psi prvič cepljeni med dvanajstim in šestnajstim tednom starosti, drugo in tretje cepljenje pa v roku dvanajstih mesecev od prejšnjega cepljenja, pri čemer sme biti pes cepljen samo enkrat v enem koledarskem letu. Ob tretjem cepljenju se uporabi cepivo, ki zagotavlja imunost več kot eno leto. Večina klinik uporablja cepivo, ki imunost zagotavlja tri leta.

Pse je po zakonu obvezno tudi označiti z mikročipom, najkasneje ob prvem cepljenu stekline. Mikročipira se tudi mačke in bele dihurje, ki  prestopajo državno mejo. Žival se nato vpiše v centralni register psov.

V skladu z zakonodajo je lastnik dolžan prijaviti pridobljeno žival v roku sedmih dni od pridobitve.  Prav tako je lastnik dolžan prijaviti veterinarski organizaciji pogin, spremembo lastništva ali usmrtitev živali v roku sedmih dni,  veterinarski organizaciji ali pristojnemu zavetišču  pa odtujitev ali pobeg živali pa v roku  treh dni.

1. MASTITIS PRI GOVEDU

Mastitis ali vnetje vimena oz. posameznih vimenskih četrti je eno najpogostejših in ekonomsko najpomembnejših obolenj krav molznic. Škoda, ki jo povzroča to obolenje, je zelo velika, ne le zaradi stroškov zdravljenja obolele živali in zmanjšane količine mleka v času zdravljenja, ampak tudi zaradi dodatnega dela, manjše kvalitete mleka, zmanjšane količine mleka v posamezni laktaciji in prezgodnjega izločanja živali iz črede. Dejavniki, ki pripomorejo k nastanku mastitisa so : nepravilna prehrana (npr. preveč močnih krmil, prehiter prehod iz suhe na zeleno krmo..), način reje, nepravilna strojna molža, oblika vimena, starost, predhodne bolezni, znižana imunska odpornost…

Mastitis se pogosteje pojavlja prva dva meseca laktacije in v obdobju tik pred presušitvijo. Pojavnost se povečuje s starostjo živali, bolj so mu podvržene visokoproizvodne živali.

Najpogostejši mikrobni povzročitelji mastitisa so bakterije (redkeje virusi in kvasovke), ki vdrejo v vime preko seskovega kanala, preko poškodovane kože vimena in seskov ali pa po krvi iz drugih žarišč v organizmu.

Ločimo subklinično in klinično obliko mastitisa.

Pri klinični obliki ponavadi molznik opazi spremenjeno mleko – kosmiči, sprememba barve, gostote, gnoj ali kri v mleku… vime oziroma prizadeta četrt je lahko povečana, boleča, toplejša na otip. Tudi splošno stanje živali je spremenjeno, pojavi se lahko neješčnost, povišana telesna temperatura, dehidracija, v hujših primerih tudi smrt.

Subklinična oblika ponavadi poteka neopazno, ker mleko ostane na videz nespremenjeno, tudi splošno stanje živali se ne spremeni, vendar je povišano število somatskih celic, kar pripomore k manjši kvaliteti mleka.

Pri nekaterih fizioloških ali patoloških stanjih se lahko pojavijo spremembe, ki so podobne tistim pri mastitisu – obporodni edem, ruptura suspenzornega ligamenta, prisotnost krvi v mleku krav takoj po telitvi.

Veterinar na terenu opravi klinično preiskavo živali in mleka, na voljo ima hitre oz. hlevske metode za ugotavljanje sprememb mleka, za podrobnejše rezultate glede mikrobnih povzročiteljev in količino celic v mleku pa lahko odvzame vzorec mleka za bakteriološko in citološko preiskavo.

Zdravljenje mastitisa:
a.) Pri kravah v laktaciji: mastitis zdravimo s lokalno - z antimikrobnimi sredstvi, ki jih dajemo v prizadeto četrt (intramamarni injektorji)  in sistemsko (aplikacija antibiotikov intramuskularno ali subkutano). V nekaterih primerih akutnega in perakutnega mastitisa dajemo še podporno terapijo (tekočine, elektroliti) in protivnetna zdravila.

b.) Pri presušenih kravah: intramamarna aplikacija dolgo delujočih antimikrobnih sredstev ob presušitvi je dobra terapija subkliničnega mastitisa mikrobnega izvora.

Vedeti morate, da sta presušitev oz. prvih sedem dni po prenehanju molže in obdobje pred porodom kritični obdobji za nastanek mastitisa. V tem času pozorno pregledujte vime, predvsem pri visokoproizvodnih kravah, pri kravah, ki so že bile zdravljenje zaradi mastitisa ali pri kravah, ki so imele v laktaciji visoko število somatskih celic.

Živali morajo biti zdravljene s primernimi zdravili, zdravljenje pa mora trajati zadosti časa. Če posumite, da ima žival mastitis, pokličite veterinarja.

2. RETENCIJA PLACENTE – ZAOSTALA POSTELJICA PRI GOVEDU

Plodove ovojnice oziroma placenta (posteljica) se pri govedu izločijo v 3- 8 urah po telitvi. O retenciji plodovih ovojnic govorimo, ko se ovojnice ali posteljica ne izločijo v 24 urah po porodu.  Pogosteje se pojavlja pri mlečnem govedu (5-15%). Večkrat se pojavlja po abortusu (še posebno bruceloznem abortusu), prezgodnjem porodu ali sprožitvi poroda, distociji (težkem porodu), dvojčkih, mrtvorojenih, hipokalcemiji, pri starejših kravah ali kot posledica neprimerne prehrane. V nekaterih primerih pojava retencij v čredi se je kot vzrok pokazalo pomanjkanje vitamina E in selena. Pri živalih z zaostalo posteljico je povečano tveganje za nastanek metritisa, ketoze, dislokacije siriščnika, mastitisa in abortusa v prihodnji brejosti, lahko pa se retencija ponovi pri naslednjih porodih.

Diagnozo zanesljivo postavimo, ko opazimo degeneriran del plodovih ovojnic, ki visi iz vulve 24 ur ali več po porodu, ponavadi lastniki opozorijo, da se krava ni »počistila«. V nekaterih primerih ostanejo plodove ovojnice v maternici, opazimo pa zelo smrdeč izcedek iz vulve. V večini primerov splošno stanje živali ni prizadeto, vendar pa lahko pride do toksemije, pri kateri pride tudi do sistemskih sprememb (povišana temperatura, neješčnost, otožnost..).Več študij kaže, da se pri 50-80% kravah z retencijo sekundin pojavi tudi povišana telesna temperatura vsaj en dan v desetih dneh po porodu.

Nestrokovno ročno odstranjevanje zaostale posteljice se ne priporoča in lahko živali celo škodi. Za preprečevanje okužbe urogenitalnega trakta se lahko odreže izpostavljene dele posteljice (tkivo, ki visi iz vulve).

Intrauterini antibiotiki, ki se jih uporablja pri zdravljenju zaostale posteljice, morajo imeti visoko antibiotično aktivnost proti bakteriji E. coli in ne smejo dražiti tkiva.

V primerih, ko je prizadeto splošno stanje živali, apliciramo tudi sistemske antibiotike.

V čredah, kjer se večkrat pojavlja retencija sekundin, je treba ugotoviti in odstraniti dejavnike, ki bi k temu lahko pripomogli.

3. ZIMSKA DRISKA

Zimska driska je akutna, zelo  nalezljiva bolezen govedi, ki se pojavlja predvsem v zimskih mesecih  – od novembra do aprila.  Za bolezen je značilen nenaden pojav driske, ki v nekaj dneh prizadene celotno čredo (4-7 dni). Pogosteje se pojavlja pri mlečnih pasmah – najbolj krave v prvih sto dneh laktacije, pri mlajših živalih se bolezen pojavlja v blažji obliki.  Čeprav je obolevnost v čredi visoka, pa je smrtnost nizka.  

Zimsko drisko  prenašajo obolele živali ali klinično zdravi prenašalci bolezni, ponavadi zaradi kontaminacije hrane ali vode z iztrebki,  prenosom preko drugih živali ali ljudi (čevlji).

Pri odraslem govedu se bolezen kaže z eksplozivno temno zeleno ali črno drisko, zmanjšano produkcijo mleka (25-95%), anoreksijo, depresijo, dehidracijo, lahko se pojavita  tudi izcedek iz nosu in oči ter kašelj.  V redkih primerih so simptomi močnejši. Posledično pride do dehidracije, šibkosti,  pojavi se krvava driska.  V čredi se bolezen umiri po 1 – 2 tednih,  vendar se v nekaterih primerih produkcija mleka zviša komaj v nekaj tednih ali celo mesecih .

Pri mladem pitovnem govedu se bolezen kaže z akutno tekočo temno drisko, oteženim dihanjem, kašljem, nosnim izcedkom in visoko telesno temperaturo (41 – 41ᵒC). Driska v 2-3 dneh preneha, bolezen  izzveni  v 1-2 tednih. Po bolezni se razvije imunost, ki traja nekje do 6 mesecev.

Zdravljenje temelji predvsem na oskrbi s kvalitetnim senom in čisto vodo, v hujših primerih je potrebno nadomeščati izgubljeno tekočino in elektrolite.

Kot preventiva je pomembna higiena hleva in preprečevanje prenaseljenosti. Pomembno je, da ne prihaja do kontaminacije vode in hrane z iztrebki, prav tako da ne prihaja do prenosa bolezni iz hleva v hlev na čevljih, z drugimi živalmi ipd.